Kateri delavec se šteje za nočnega delavca - ali je to delavec, ki dela ponoči vsaj tri ure dnevnega delovnega časa in hkrati vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa, ali zadostuje, da izpolnjuje že enega od navedenih pogojev? Kakšne so pravice delavcev, ki delajo ponoči? Ali lahko delavec, ki dela na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, dela v okviru 12-urnega dvo-izmenskega dela?

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) določa v 149. členu, da se kot nočno delo šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne, če pa je določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne.

ZDR definira v 150. členu kot nočnega delavca delavca:

- ki dela ponoči vsaj tri ure svojega dnevnega delovnega časa, oziroma

- ki dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa.

Navedena definicija ZDR torej loči med dvema vrstama nočnih delavcev – tisti, ki delajo ponoči vsaj tri ure dnevnega delovnega časa, in tisti, ki delajo ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa. Gre torej za dve različni skupini delavcev (ki se lahko seveda pokrivata – delavec npr. lahko dela tri ure delovnega časa ponoči in hkrati s tem doseže tretjino polnega letnega delovnega časa, ni pa to nujno). To izhaja tudi iz določb Direktive o različnih vidikih organizacije delovnega časa, ki kot nočnega delavca opredeljujejo po eni strani vsakega delavca, ki ponoči opravlja vsaj tri ure svoje dnevne delovne obveznosti, kot običajno delovno obveznost, po drugi strani pa vsakega delavca, ki ponoči opravlja določen odstotek svoje letne delovne obveznosti, ki se določi ali z nacionalno zakonodajo po poprejšnjem posvetovanju s socialnimi partnerji ali s kolektivnimi pogodbami oz. sporazumi med delodajalci in delavci na nacionalni oz. regionalni ravni. ZDR v prvem odstavku 150. člena torej sledi zahtevam navedenega mednarodnega dokumenta ter nočnega delavca opredeljuje kot delavca, ki dela ponoči vsaj tri ure svojega dnevnega delovnega časa, oziroma delavca, ki dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa.

Delavci, ki delajo ponoči, imajo v skladu z ZDR pravico do posebnega varstva (150. člen ZDR):

- če bi se nočnemu delavcu po mnenju zdravniške komisije zaradi takega dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje, ga mora delodajalec zaposliti na ustrezno delo podnevi;

- delodajalec mora nočnim delavcem zagotoviti: daljši dopust, ustrezno prehrano med delom in strokovno vodstvo delovnega oz. proizvodnega procesa;

- če delo, organizirano v izmenah, vključuje tudi nočno izmeno, mora delodajalec zagotoviti njihovo periodično izmenjavo - pri tem sme delavec ene izmene delati ponoči najdlje en teden; v okviru tako organiziranega dela sme delavec delati ponoči daljše časovno obdobje le, če s takim delom izrecno pisno soglaša;

- delodajalec ne sme razporediti na nočno delo delavca, ki nima urejenega prevoza na delo in z dela.

Delodajalec, ki zaposluje nočne delavce, mora upoštevati tudi določbo 151. člena ZDR, ki določa omejitev delovnega časa nočnega delavca na največ osem ur na dan, če dela na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare. Poleg tega je treba za vse nočne delavce upoštevati določbo prvega odstavka 151. člena ZDR, da namreč delovni čas nočnega delavca ne sme v obdobju štirih mesecev trajati povprečno več kot osem ur na dan.

V skladu s 152. členom ZDR se mora pred uvedbo nočnega dela (če se nočno delo redno opravlja z nočnimi delavci, pa najmanj enkrat letno) posvetovati s sindikati pri delodajalcu o določitvi časa, ki se šteje kot čas nočnega dela, o oblikah organiziranosti nočnega dela, o ukrepih varnosti in zdravja pri delu ter o socialnih ukrepih.

Ob tem je treba opozoriti na 157. člen ZDR, ki določa da delodajalec ni dolžan upoštevati določb ZDR glede omejitve delovnega časa, nočnega dela, odmora itd. v primerih pogodbe o zaposlitvi:

- s poslovodnimi osebami,

- z delavci, ki vodijo delovne enote in imajo pooblastila za samostojne odločitve,

- z delavci, ki opravljajo delo na domu,

če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oz. če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

V zvezi s tretjim vprašanjem ugotavljamo naslednje: kakor hitro bi delavec delal v okviru dvo-izmenskega dela (po 12 ur), bi torej vsaj v eni od izmen vsekakor moral delati tudi v času, ki ga ZDR v 149. členu šteje kot nočno delo. Glede na to, da v konkretnem primeru delavec opravlja delo na delovnem mestu, na katerem obstaja večja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, pa njegov delovni čas kot delovni čas nočnega delavca ne more trajati več kot osem ur na dan.

ZDR še določa v 158. členu možnost, da se z zakonom ali s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko določi, da se časovna omejitev dnevne delovne obveznosti nočnega delavca, ki je določena s 151. členom ZDR, upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, daljšem kot štiri mesece, vendar ne daljšem kot šest mesecev.