Datum: Junij, 2006

ZADEVA: Zakon o varnosti in zdravju pri delu – člen 24 – stališče IRSD

Ker je bilo na Inšpektorat RS za delo (IRSD) v več primerih naslovljeno vprašanje glede razumevanja vsebine 24. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD)(Ur.l. RS, št. 56/99 in 64//1) ki govori o obveznosti usposabljanja delavcev o varnem delu s strani delodajalca, je v nadaljevanju navedeno stališče, ki ga v zvezi s tem zastopa IRSD.

Delodajalec mora delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja, ob razporeditvi na drugo delo, ob uvajanju nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu.

Usposabljanje delavcev se mora opraviti samo v zgoraj navedenih primerih. Nobena periodična usposabljanja torej niso predpisana. To usposabljanje lahko delodajalec zagotovi na dva načina:
-  z osebo oziroma osebami, ki so pri njem zaposlene,
-  mu to zagotovi zunanja institucija, ki ima od MDDSZ pridobljeno ustrezno dovoljenje za delo.

Delodajalec lahko usposabljanje izvede sam, če so pri njem izpolnjene zahteve za izvajanje strokovnih nalog s področja varnosti in zdravja pri delu, ki so predpisane v 18., 19. in 48. členu ZVZD in Pravilniku o pogojih za pridobitev dovoljenja za delo za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu (Ur.l. RS, št. 42/03). Za ta namen so pomembne predvsem naslednje zahteve:

- da zaposluje (velja pogodba o zaposlitvi po ZDR in ne različne pogodbe civilnega prava) osebo ali osebe, ki izpolnjujejo predpisane zahteve za strokovnega delavca,
- da izpolnjuje zahteve, ki so v pripadajočem pravilniku predpisane za tiste subjekte, ki želijo pridobiti dovoljenje za delo na področju varnosti in zdravja pri delu, ki ga izdaja MDDSZ (vendar tega dovoljenja ne potrebuje),
- da ima v pisni obliki izdelano ustrezno metodologijo ter postopke, programe in učno snov, ki so potrebni za ustrezno izvedbo usposabljanj,
- da ima na razpolago ustrezne prostore, učne pripomočke, literaturo, obrazce, testno gradivo, idr., kar je potrebno za ustrezno izvedbo usposabljanj.

V kolikor za usposabljanje na določenih posameznih specialnih področjih sam nima ustreznih strokovnjakov ali se tako odloči iz drugih razlogov, lahko angažira v ta namen tudi ustrezne zunanje subjekte (pravne ali fizične). Ti zunanji subjekti v tem primeru ne potrebujejo dovoljenja za delo in lahko to opravijo na podlagi pogodb civilnega prava (npr. avtorska ali druga podjemna pogodba, če gre za fizično osebo). V takih primerih je pomembno to, da morajo biti ti zunanji izvajalci kot taki navedeni samo v zapisniku o izvedenem usposabljanju, nikakor pa ne smejo nastopati kot samostojni zunanji izvajalci ali organizatorji usposabljanja ali kot ocenjevalci znanja oziroma usposobljenosti delavcev. To z drugimi besedami pomeni, da lahko ti subjekti v procesu usposabljanja samo sodelujejo, ne pa ga izvajajo sami v celoti in brez prisotnosti osnovnega izvajalca (v tem primeru je to sam delodajalec oz. pri njem zaposlena strokovna oseba). Tudi se jim ne more pripisovati v zvezi z izvedenim usposabljanjem kakršnakoli odgovornost.

Če delodajalec ne izpolnjuje prej navedenih pogojev mora ali če se tako odloči zaradi drugih razlogov lahko, zagotovi izpolnitev predpisane obveznosti preko zunanjega subjekta, ki ima od MDDSZ pridobljeno ustrezno dovoljenje za delo. Ta zunanji subjekt mora v sodelovanju z delodajalcem izdelati ustrezen program usposabljanja, zagotoviti ustrezne pogoje za izvedbo usposabljanja (prostor, učne pripomočke, literaturo, obrazce, …) ter zagotoviti ustrezne strokovne osebe, ki bodo to izvedle. Tudi v tem primeru se lahko za posamezne specialne primere pod že navedenimi pogoji angažira sodelovanje ustreznega tretjega subjekta (pravne ali fizične osebe). 

Sodelovanje dveh ali večih subjektov z ustreznim dovoljenjem za delo pri usposabljanju delavcev za varno delo ni sporno. Prav tako pa tudi ni sporno oziroma je celo zaželeno sodelovanje strokovnega delavca delodajalca (če ga ima), pri katerem usposabljanje sicer izvaja zunanji izvajalec.

Vsako usposabljanje "na daljavo" (v zadnjem času se ugotavlja, da nekateri to počnejo kar po pošti) je nesprejemljivo. Taka "usposabljanja" se ne bodo priznavala, delodajalec pa bo sankcioniran, kot da te zakonske obveznosti ni izpolnil.

Usposabljanje mora biti prilagojeno posebnostim delovnega mesta in se izvaja po programu, ki ga mora delodajalec po potrebi obnavljati in spreminjati njegovo vsebino glede na nove oblike in vrste nevarnosti. 

Program usposabljanja mora vsebovati vse značilnosti delovnega mesta oz. delovnih mest, za katere se usposabljanje izvaja. Če se zaradi novih oblik in vrst nevarnosti izkaže potreba po obnavljanju in spreminjanju vsebine programa za usposabljanje se mora v tem smislu spremeniti program in obnoviti oz. dopolniti tudi usposobljenost delavcev.

Usposabljanje se mora smiselno izvesti tudi za vse vodilne in vodstvene delavce. Odvisno od funkcije, ki jo posameznik opravlja, je to usposabljanje lahko izvedeno na enak način kot je to prej navedeno ali pa se to doseže z udeležbo na ustreznih strokovnih seminarjih, ki jih za vodilne in vodstvene delavce organizirajo subjekti z dovoljenjem za delo ali tudi sami delodajalci, kar je pogosto predvsem pri večjih.

Udeležba na teh seminarjih mora biti ustrezno dokumentirana (predvsem mora biti iz dokumentacije razviden izvajalec seminarja, vsebina, datum in trajanje). Usposabljanje za te kategorije delavcev je predvsem teoretično, glede preizkusa njihovega znanja pa je odločitev prepuščena delodajalcu. Pogostost oz. periodika usposabljanja za to kategorijo delavcev ni predpisana, je pa pri tem potrebno imeti v vidu dejstvo, da mora predvsem ta kategorija delavcev zelo dobro poznati vse nove usmeritve in cilje varnosti in zdravja pri delu tako na nivoju države kot sedaj tudi na nivoju EU, vse novosti na ustreznih tehničnih in tehnoloških področjih, vse novosti in spremembe v lastnih delovnih procesih ipd. V primeru inšpekcijskega nadzora mora na zahtevo inšpektorja za delo tudi ta kategorija delavcev  izkazati ustrezno znanje in poznavanje problematike s tega področja. 

Preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu.

Iz navedene določbe sledi, da mora biti usposabljanje teoretično in praktično ter da morata biti obe usposobljenosti preizkušene na delovnem mestu. To določbo se mora razumeti v širšem in predvsem tem smislu, da mora biti vsak delavec usposobljen za izvajanje natančno tistega dela, ki ga dejansko opravlja. Kljub zelo velikemu številu mogočih delovnih aktivnosti vidik teoretičnega usposabljanja in tudi preizkusa znanja ni problematičen, ker se to praviloma izvaja v učilnicah. Nekoliko zahtevnejši je praktični del usposabljanja, saj se praviloma izvaja na konkretnem delovnem mestu, v posebnih primerih pa tudi na drug ustrezen način (ustrezna simulacija dejanskih delovnih razmer), s katerim se zagotovi prikaz varnega in zdravega načina izvajanja del. Isto velja tudi za kasnejše preverjanje praktične usposobljenosti.

Praktično usposabljanje in preverjanje znanja mora voditi oz. izvajati strokovna oseba (v smislu ZVZD) delodajalca, po potrebi pa mora sodelovati tudi ustrezna strokovna (v tehničnem smislu) oseba delodajalca (ta je pogosto kar delavcu nadrejena oseba). 

Je pa lahko nekoliko bolj problematičen vidik praktičnega usposabljanja in preverjanja tega znanja  takrat, ko usposabljanje izvajajo zunanji izvajalci. Ti namreč pogosto ne poznajo v zadostni meri vseh posameznih delovnih aktivnosti delodajalca. Zato je nujno, da se program tega usposabljanja pripravi in tudi izvede v sodelovanju z delodajalcem (oziroma njegovimi strokovnimi in odgovornimi osebami), po potrebi pa tudi še tretjimi strokovnjaki, specialisti za določena posebno problematična področja. Tako za strokovne (v tehničnem smislu) in odgovorne osebe delodajalca kot tudi za morebitne sodelujoče tretje osebe ni potrebno izpolnjevanje zahtev in pogojev za ″strokovne delavce v smislu ZVZD″.   

Delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, kjer iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare in za tiste delavce, ki delajo na delovnih mestih, kjer so poškodbe pri delu in zdravstvene okvare pogostejše.

Rok za občasne preizkuse iz prejšnjega odstavka ne sme biti daljši od dveh let.

Ta določba določa obveznost periodičnega preizkusa teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo ne pa tudi obveznost periodičnega izvajanja takega usposabljanja. Odločitev o tem ali bo obdobno izvajal samo preizkuse znanja ali bo periodično izvedel tudi usposabljanje je prepuščena delodajalcu.

Glede na pogosto izpostavljeno različno razumevanje v ZVZD navedenih dikcij ″večja nevarnost poškodb in zdravstvenih okvar″ in ″kjer so poškodbe in zdravstvene okvare pogostejše″, dajemo s tem v zvezi stališče IRSD.

V kategorijo delovnih mest iz te določbe sodijo delovna mesta, za katera iz izvedenega ocenjevanja tveganja izhajajo določeni ukrepi in zahteve, ki so npr.:

- zahtevnejše poznavanje problematike varnosti in zdravja pri delu, posebna strokovna znanja, delovne izkušnje, spretnosti, sposobnosti, … (npr. izvajanje del na višinah, globinah, pod vodo, …; delo na elektroenergetskih objektih, postrojih, napravah in opremi; upravljanje različnih energetskih postrojev, naprav in opreme; upravljanje zahtevnejših tehnoloških procesov in delovne opreme; delo z nevarnimi snovmi in pripravki; izpostavljenost hrupu in vibracijam; ročno dvigovanje bremen; upravljanje transportnih sredstev kot so vozila za prevoz oseb in tovora, dvigala, viličarji, transporterji, traktorji, gradbeni stroji, ipd.; delo z zahtevnejšo delovno opremo; ogrožanje drugih oseb, živali, imovine, okolja,  …),
- zagotavljanje zahtevnejših ergonomskih rešitev,
- uporaba določene osebne varovalne in druge opreme (nevarnost padca z višine ali v globino, električni tok, hrup, azbest, okužba, utopitev, zastrupitev, mehanske poškodbe, …),
- zdravniški pregledi po 6 in/ali 7 alineji 6. člena Pravilnika o preventivnih zdravniških pregledih (Ur.l. RS, št. 87/2002),
- zahtevnejši organizacijski ukrepi,
- posebne obveznosti in odgovornosti,
- …  

Inšpektor za delo lahko po opravljenem inšpekcijskem nadzoru odredi uskladitev programa usposabljanja s posebnostmi delovnega mesta glede na oblike in vrste nevarnosti. Inšpektor za delo lahko po opravljenem inšpekcijskem nadzoru odredi tudi preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo.

Glede na zakonska določila, da inšpektor za delo nadzira izvajanje ZVZD, je v njegovi pristojnosti, da lahko presodi, oceni, preveri in tudi praktično preizkusi vse vidike usposabljanja delavcev za varno delo, odredi ustrezne ukrepe ter tudi izreče ustrezne sankcije.

Navedena določba pa daje inšpektorju za delo še posebno pristojnost, da lahko odredi uskladitev programov usposabljanj ter tudi odredi preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo. V večini primerov stori to inšpektor kar sam in takoj ugotovi ustreznost znanja delavcev, v posledici pa tudi ustreznost izvedenih usposabljanj, morebitno neprimerno odločitev delodajalca glede izvajanja oz. neizvajanja (kar sicer glede dikcije zakona ni sporno) usposabljanj ob periodičnih preizkusih znanj delavcev na že navedenih kategorijah delovnih mest, morebitno neustreznost izvedenega preizkusa znanj delavcev ipd. 

Inšpektor bo ob nadzoru vsekakor tudi presodil ustreznost izvedenega ocenjevanja tveganj ter s tem v zvezi tudi ustreznost opredelitve delovnih mest, na katerih se bo izvajala periodika preizkušanja znanja.

Delodajalec, pri katerem opravljajo delo delavci drugega delodajalca, mora zagotoviti, da ti delavci prejmejo ustrezna navodila glede varnostnih in zdravstvenih tveganj pri delu.

S tem določilom v zvezi moramo najprej definirati, kaj pomeni, da pri nekem delodajalcu opravljajo delo delavci drugega delodajalca.

Take razmere lahko imajo dva vidika:

a. ) Delavci drugega delodajalca so vključeni v delovni proces prvega delodajalca ter delajo po njegovih navodilih, pod njegovim nadzorom, z njegovimi delovnimi sredstvi in v delovnih prostorih, ki so pod njegovim nadzorom. 

Tak primer so npr. posredovani delavci, ki opravljajo delo pri nekem delodajalcu (drugi delodajalec) po posredovanju subjekta (prvi delodajalec), ki ima pridobljeno koncesijo MDDSZ za posredovanje delavcev. V tem primeru mora za vse zahteve s področja varnosti in zdravja pri delu poskrbeti (sporazumno s prvim) drugi delodajalec, saj prvi na delo posredovanega delavca nima nobenega vpliva. Odgovornost v smislu ZVZD je v takih primerih deljena med oba delodajalca in glede na obveznost, na katero lahko vpliva oziroma jo kateri od obeh zagotavlja ter tudi glede na to, kako sta te odgovornosti v medsebojni pogodbi opredelila. Dejansko se mora v takih primerih drugi delodajalec obnašati do posredovanega delavca kot da je njegov in ga obveščati o varnem delu že v smislu 23. člena in ne samo v smislu obravnavanega določila iz 24. člena tega zakona.

b.) Pri nekem delodajalcu izvajajo delo delavci drugega delodajalca pod vodstvom in nadzorom svojega delodajalca, z lastnimi sredstvi za delo, vendar pa v delovnih prostorih, ki niso pod nazorom drugega (njihovega) ampak prvega delodajalca. Vse predpisane zahteve iz ZVZD, tudi usposabljanje delavcev o varnem delu, mora v tem primeru zagotoviti drugi (njihov) delodajalec. Nadalje se mora zagotoviti tudi izvajanje 25. člena ZVZD kar pomeni, da morata delodajalca s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe a zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov. Praktično to pomeni, da bo prvi delodajalec v tem sporazumu seznanil drugega z vsemi potrebnimi zahtevami s področja varnosti in zdravja pri delu glede na razmere v delovnih prostorih, ki so pod njegovim nadzorom, ta pa bo potem dal v zvezi s tem ustrezna navodila (preko svojega strokovnega delavca ali preko svojih nadrejenih oseb na kraju izvajanja del) svojim delavcem. Samo v posebnih in izrednih razmerah bo prvi delodajalec dajal navodila delavcem drugega delodajalca neposredno, to je mimo njihovega nadrejenega in odgovornega delavca. Oba delodajalca (oz. delodajalci, če jih je več) se morata tudi dogovoriti za vse potrebne zahteve in ukrepe ter določiti delavca, ki bo odgovoren za usklajeno (tega pojma sicer ni v ZVZD, je pa logičen) izvajanje dogovorjenih zahtev in ukrepov. Ta delavec je praviloma delavec prvega delodajalca, saj delavci drugega delodajalca ne poznajo razmer pri prvem delodajalcu niti niso sredstva za delo pod njegovim nadzorom. 

Delodajalec mora zagotoviti ustrezne oblike usposabljanja članov sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu.

Večina delodajalcev sama ne more zagotoviti ustrezne oblike usposabljanja članov sveta delavcev oziroma delavskih zaupnikov za varnost in zdravje delavcev pri delu. Mora pa zato vsak delodajalec omogočiti tem osebam, da se v zadostni meri udeležujejo ustreznih usposabljanja (seminarjev, posvetov, …), ki jih v zvezi s tem organizirajo različne institucije (npr. sindikati). Prav tako mora pa biti ta oseba, razen navedenega, vsekakor ustrezno usposobljena s področja varnosti in zdravja pri delu tudi v internem procesu usposabljanja. 

Delodajalec mora zagotoviti usposabljanje delavcev v njihovem delovnem času in za delavce brezplačno.

To določilo je sicer jasno, vendar pa prihaja do primerov, ko usposabljanja zaradi različnih, sicer umestnih razlogov, ni mogoče izvesti v delovnem času. V takih primerih se mora čas, ki ga je delavec porabil preko svojega rednega delovnega časa, obravnavati kot nadurno delo v smislu Zakona o delovnih razmerjih.

INŠPEKCIJSKI NADZOR

V zvezi z inšpekcijskim nadzorom nad izvajanjem obravnavane obveznosti delodajalca je pomembno naslednje:

1. ) Ob nadzoru mora delodajalec predložiti na vpogled zlasti naslednjo dokumentacijo:
- izjavo o varnosti z izvedenim ocenjevanjem tveganj,
- evidence o opravljenem usposabljanju za varno delo in preizkusih praktičnega znanja,
- metodologijo (če izvaja usposabljanje sam delodajalec), programe usposabljanja, literaturo, učno snov, …,
- dokumentacijo (npr. zapisnike), iz katere bo razvidno kdo je usposabljanje organiziral in izvedel ter kdo je pri tem sodeloval, kdo se je usposabljanja udeležil, dokazilo o vsebini in času trajanja usposabljanja in dokazila o uspešno izvedenih preizkusih znanja.

2.) Inšpektor bo ob nadzoru v izjavi o varnosti preveril ustreznost izvedenega ocenjevanja tveganj za posamezno delovno mesto oziroma skupino sorodnih delovnih mest ter v zvezi s tem tudi ustreznost oziroma skladnost vsebine programa teoretičnega in praktičnega usposabljanja z zaključki, ki iz ocenjevanja tveganj izhajajo.

3.) Načini dokazovanja glede ustreznosti posameznih obveznosti sicer niso predpisani, morajo pa biti taki, da v prvi fazi prepričajo inšpektorja, ki izvaja nadzor, kasneje pa v primeru potrebe tudi še morebitne druge subjekte (predvsem tožilce in sodnike, če pride do morebitnih kazenskih ali odškodninskih postopkov). Vsekakor pa so v ta namen najustreznejši ustrezno oblikovani in od vseh vpletenih podpisani pisni dokumenti.   

4.)  V primerih, ko bo inšpektor dvomil v ustreznost usposobljenosti delavcev, bo lahko ob nadzoru na kraju samem ali kako drugače kadarkoli in na način, ki ga bo sam določil, odredil preizkus njihove teoretične in praktične usposobljenosti. V primeru, da bo ocenil, da delavci niso ustrezno usposobljenosti, bo ukrepal v skladu s pristojnostmi tako pri delodajalcu kot tudi pri morebitnem zunanjem izvajalcu z dovoljenjem za delo, ki je zanj usposabljanje izvedel. Ukrep pri delodajalcu bo lahko razen kazenske sankcije tudi prepoved opravljanja dela do odprave pomanjkljivosti, pri subjektih, ki bodo izvajali usposabljanja na pomanjkljiv in neustrezen način pa predlog za odvzem dovoljenja za delo.