Koliko ur mora delodajalec zagotavljati počitka delavcem med zaporednimi delovnimi dnevi in koliko tedenskega počitka? Ali obstajajo kakšne izjeme, ko je lahko čas počitka za določene delavce krajši?

Avgust 2006

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s sprem., v nadaljevanju: ZDR) ureja tako pravico do počitka med zaporednima delovnima dnevoma kot tudi pravico do tedenskega počitka. Pravico do počitka med zaporednima delovnima dnevoma določa ZDR v 155. členu. Ta določa, da ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgano najmanj 12 ur. V primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa pa ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.

Tedenski počitek pa je pravica delavca (156. člen ZDR), da ima v obdobju sedmih zaporednih dni (poleg pravice do dnevnega počitka) tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Minimalno trajanje tedenskega počitka, določeno v prejšnjem stavku, se upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. 

Ob tem opozarjamo, da ZDR v 157. in 158. členu določa posebnosti glede urejanja delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov za nekatere kategorije delavcev in možnosti drugačnega urejanja delovnega časa, nočnega dela in počitkov v zakonu ali v kolektivnih pogodbah.

ZDR tako v 158. členu predvideva izjemo v zvezi z zagotavljanjem pravice do počitka – z zakonom ali s kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti se tako lahko določi, da se dnevni in tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot ga določa zakon, v primerih izmenskega dela zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, vendar ne daljšem kot šest mesecev.

Nadalje se pravica do dnevnega ali tedenskega počitka lahko uredi drugače v dejavnostih oz. za delovna mesta ali poklice v primerih:

-          kjer narava dela zahteva stalno pripravljenost ali

-          kjer narava dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela ali storitev ali

-          v primerih predvidenega neenakomernega ali povečanega obsega dela. 

Pogoj za to, da delodajalec lahko za delavce, ki delajo na navedenih delovnih mestih oz. v tovrstni dejavnosti, uredi drugačno trajanje počitka, je ta, da to možnost mora določati zakon ali kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Drugačno urejanje pa pomeni, da se lahko dnevni ali tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z zakonom, zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev. 

V 157. členu pa ZDR določa, da delodajalec ni dolžan upoštevati (tudi) določb ZDR glede dnevnega in tedenskega počitka v primerih pogodbe o zaposlitvi:

• s poslovodnimi osebami,
• z delavci, ki vodijo delovne enote in imajo pooblastila za samostojne odločitve,
• z delavci, ki opravljajo delo na domu,

če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oz. če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.