Koliko znaša nadomestilo plače v primeru odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni ali poškodbe? Kako ravnati v primeru, ko delodajalec ni pravočasno izplačal nadomestila plačila za delo v času odsotnosti delavca z dela zaradi zdravstvenih razlogov?

November 2006

Delavec ima v skladu s 137. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s sprem., v nadaljevanju: ZDR) pravico do nadomestila plače v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Delodajalec je tako med drugim dolžan izplačati nadomestilo plače tudi v primerih odsotnosti z dela delavca zaradi njegovih osebnih okoliščin.

Delodajalec tako izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 koledarskih dni v letu. V primerih nezmožnosti za delo delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu pa izplačuje delodajalec nadomestilo plače delavcu iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za vsako posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.

Če gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 delovnih dni, pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot deset delovnih dni, izplača delodajalec za čas nadaljnje odsotnosti od prekinitve dalje nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.

Delodajalec je dolžan delavcu izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. V primeru odsotnosti z dela delavca zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, znaša višina nadomestila plače delavcu, ki bremeni delodajalca, 80% plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas. V primerih, ko gre za odsotnost zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, pa pripada delavcu nadomestilo plače v višini (100%) njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih treh mesecev oz. iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih. Če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel vsaj ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini minimalne plače.  

V primeru, ko delodajalec ne izplačuje redno nadomestil plače delavcem, ki so odsotni z dela zaradi zdravstvenih razlogov, pa so pomembne tudi določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/1994 s sprem., v nadaljevanju: Pravila). Tako 229. člen Pravil določa, da se nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela in druge denarne dajatve izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov ali vlog. Upravičenci jih uveljavljajo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci. Zavod za zdravstveno zavarovanje RS pa povrne delodajalcem izplačana nadomestila po predložitvi njihovega zahtevka in zahtevane dokumentacije. 

Vendar pa Zavod delodajalcu (kar tudi izhaja iz 229. člena Pravil) ne poravna obračunanih nadomestil plač:

-         če jih ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni;

-         če ni izkazano, da je delodajalec plačal delavcu iz lastnih sredstev nadomestilo plače za 120 delovnih dni v koledarskem letu v primeru začasne nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ali če ne izkaže, da gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 dni, in je v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni (recidiv);

-         če  v primerih začasne nezmožnosti za delo, ko gre za nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, ni odločal imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, da je zadržanost od dela utemeljena.

Delavec, ki mu delodajalec ne izplačuje nadomestila plače v skladu z zgoraj navedenimi predpisi, ima tako kot vsak delavec, ki so mu kršene pravice iz delovnega razmerja, možnost in pravico, da te svoje pravice uveljavi pri delodajalcu oz. pred delovnim sodiščem. To možnost določa 204. člen ZDR. Posebej poudarjamo, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja (kot je med drugim tudi nadomestilo plače v času odsotnosti delavca iz zdravstvenih razlogov) uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem (in mu torej ni treba predhodno pri delodajalcu vlagati pisne zahteve za odpravo kršitev, ampak lahko vloži kar tožbo pred delovnim sodiščem). Pomembna je tudi določba 206. člena ZDR, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.

V primeru kršitev določb ZDR, ki so opredeljene kot prekrški (glej člene 229., 230. in 231. ZDR – med njimi je tudi opustitev izplačila nadomestila plače po 137. členu ZDR), lahko delavec tudi poda prijavo zoper delodajalca na pristojno enoto Inšpektorata RS za delo. Pristojna enota je tista, kjer se nahaja sedež delodajalca. Inšpektor za delo bo v primeru, če bo ugotovil obstoj prekrška, zoper delodajalca ukrepal z globo po postopku in v skladu z določbami Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 70/2006 – Uradno prečiščeno besedilo št. 3).