1. Kaj je težja poškodba pri delu?

2. Opredelitev poškodbe pri delu

3. Ali mora delodajalec nezgodo pri delu, ki je imela za posledico poškodbo tudi priznati kot poškodbo pri delu? 

4. Ali se delavec mora odzvati na preventivni zdravstveni pregled?

5. Kakšne so dolžnosti delodajalca v zvezi z zagotovitvijo pravic delavca, ki je pridobil status invalida?

6. Ali je potrebno opraviti psihološko testiranje za delo na višini?

7. Ali je potrebno opraviti psihološko testiranje za nočno delo?

8. Ali je izdaja napotnice za preventivni zdravstveni pregled obvezna?

9. Visoke temperature delovnih prostorov kot posledica povečanih zunanjih temperatur v poletnem času

10. Ali je pooblaščeni zdravnik lahko splošni zdravnik ali mora biti specialist medicine dela?

11. Veljavnost preventivnih zdravstvenih pregledov, ki jih tuji delavci opravijo v tujini

12. Kaj lahko stori delavec, ki se ne strinja z zdravniškim spričevalom, ki mu ga je izdal pooblaščeni zdravnik delodajalca

13. Kaj lahko stori delavec, ki meni, da ni več sposoben opravljati svojega dela zaradi zdravstvenih težav?

14. Kdo lahko sproži postopek predstavitve delavca pred invalidsko komisijo?

15. Ali je delodajalec v zdravstvu dolžan zagotavljati in vzdrževati delovna oblačila?

16. Katere novosti prinaša novi Pravilnik o organizaciji, materialu in opremi za prvo pomoč na delovnem mestu – stališče IRSD 

17. Ali ima delavec, ki čaka na predstavitev na Invalidsko komisijo, pravico biti v bolniškem staležu do predstavitve na komisijo? 

18. Ali obstajajo tabele za ocenjevanje ročnega premeščanja bremen?

19. Če se delodajalec drži vseh zakonskih določil glede prepovedi kajenja, poslovna stranka na obisku pa prepovedi ne spoštuje, na kakšen način lahko delodajalec poslovni stranki prepove kajenje?

20. Ali je delodajalec dolžan noseči delavki omogočiti delo samo dopoldan?

21. Ali mora delodajalec v bolnišnici izvajati redno usposabljanje zaposlenih? 

22. Ali delavec mora svojega delodajalca seznaniti s tem, da je na bolniškemu staležu in režimom gibanja v času bolniškega staleža?

23. Ali delodajalec lahko izvaja kontrolo bolniškega staleža?

24. Ali delodajalec od delavca lahko zahteva plačilo preventivnega zdravstvenega pregleda?

25. Pod kakšnimi pogoji delodajalec lahko pridobi podatek o psihofizičnem stanju delavca - gre za primere ugotavljanje alkoholiziranosti delavca na delovnem mestu? 

26. Ali ima delodajalec pravico prepovedati kajenje tudi na dvorišču družbe oz. v industrijski coni?

Pojem težje poškodbe pri delu je še vedno definiran v Navodilu o načinu prijavljanja in raziskovanja nezgod pri delu (Uradni list SRS, št. 9/78)

Za hujšo nesrečo pri delu gre, če se je delavec pri opravljanju svojega dela ali delovne naloge tako hudo telesno poškodoval ali mu je nastala tako huda škoda na zdravju:

- da je zaradi tega v nevarnosti njegovo življenje;

- da je uničen ali trajno oslabljen kakšen organ ali del telesa ;

- da je podana nevarnost, da bo ponesrečeni delavec nezmožen za svoje delo ali kakšno drugo delo ali zaradi poškodbe postal iznakažen.

Za poškodbe iz prejšnjega odstavka se štejejo zlasti:

- težka poškodba centralnega ali perifernega živčnega sistema;

- pretres možganov;

- izguba ali trajna okvara vida;

- poškodbe hrbtenice;

- poškodba notranjih organov, prsnega koša ali trebuha;

- notranja krvavitev;

- prelom medenice, spodnjih in zgornjih okončin, ki lahko zapuščajo trajne posledice;

- serijski prelomi reber;

- odtrganina ali zmečkanina uda ali drugega dela telesa;

- prelom lobanjskega dna, obraznih kosti in čeljusti oziroma izguba več zob;

- globoka rana z okvaro mišic, tetiv, ožilja in živcev;

- opekline druge ali tretje stopnje;

- zmrzline druge ali tretje stopnje;

poškodba oziroma okvara zdravja, ki je nastopila kot posledica zastrupitve oziroma radiacije.

Je podana v 63. in 64. členu Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo) (ZPIZ-1-UPB3) (Ur. List RS, št. 10104/2005):

63. člen

(Poškodba pri delu)

(1) Za poškodbo pri delu po tem zakonu se šteje:

    – poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan;

    – poškodba, povzročena na način iz prejšnje alinee, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo;

    – obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

    (2) Za poškodbo pri delu se šteje tudi poškodba, povzročena na način iz prve alinee prejšnjega odstavka, ki jo utrpijo zavarovanci iz 26., 27., 28. in 29. člena tega zakona.

64. člen

(Poškodba, nastala v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenega varstva)

Za poškodbo pri delu po tem zakonu se šteje tudi poškodba, povzročena na način, določen v prvi alinei prvega odstavka prejšnjega člena, ki jo utrpi zavarovanec v zvezi z uveljavljanjem pravice do zdravstvenega varstva, če nastane:

    – na redni poti od stanovanja oziroma delovnega mesta do kraja zdravniškega pregleda ali ob vrnitvi, ali pa med prebivanjem v kraju, kjer je pregled, če je zavarovanca poklical na pregled pristojni zdravnik, konzilij zdravnikov ali invalidska komisija zavoda, ali če ni bil napoten, pa je iskal potrebno nujno zdravniško pomoč;

    – na redni poti od stanovanja oziroma delovnega mesta do zdravstvene organizacije, kamor je bil zavarovanec napoten na zdravljenje ali pri vrnitvi, ali pa med prebivanjem v zdravstveni organizaciji, v kateri se zdravi, pri čemer je z zdravljenjem mišljena tudi medicinska rehabilitacija;

    – na redni poti od stanovanja oziroma delovnega mesta do kraja pregleda ali zdravljenja ali pri vrnitvi, kadar je pristojni zdravnik, konzilij zdravnikov ali invalidska komisija zavoda določil zavarovanca, naj spremlja bolnika, ki ga je poslal na zdravniški pregled ali na zdravljenje v drug kraj, ali pa med prebivanjem v tistem kraju, če pride do poškodbe v neposredni zvezi s spremljanjem bolnika;

    – na redni poti od stanovanja oziroma delovnega mesta, ali od kraja, v katerem je bil zavarovanec na pregledu ali zdravljenju, do zavoda ali organizacije, kjer naj zavarovanec dobi proteze ali druge ortopedske pripomočke, katere mu je predpisal pristojni zdravnik ali ob vrnitvi, kakor tudi tisti čas, ko se mudi v teh zavodih ali organizacijah.

Glede na dejstvo, da se v zadnjem času delodajalci in delojemalci vse bolj pogosto obračajo na Inšpektorat Republike Slovenije za delo z vprašanjem ali določeno nezgodo pri delu, ki je imela za posledico poškodbo delavca, delodajalec mora delavcu priznati kot poškodbe ali ne, je Inšpektorat RS za delo na Ministrstvo za zdravje (kot zakonodajalca na področju zakonodaje na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja) naslovil vprašanji:

Ad1. Ali je delodajalec po trenutni veljavni zakonodaji nezgodo pri delu, ki je imela za posledico poškodbo delavca, delavcu priznati kot poškodbo in izpolniti t.i. ER-8 obrazec, ali se lahko odloči in tega ne stori in

Ad2. Kdo izvaja nadzor nad izvajanjem 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki opredeljuje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

S tem v zvezi smo prijeli odgovor Ministrstva za zdravje št. 5150-8/2007-2 z dne 13. 08. 2007   v katerem nam pojasnjujejo, da je prijavo potrebno podati na predpisanem obrazcu zaradi pravic do uveljavljanja 100% nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Za delavca je vsekakor pomembno tudi obdobje prvih 30 dni, ko odsotnost z dela plačuje delodajalec. Od priznavanja poškodbe s strani delodajalca je torej odvisno ali bo delavec imel 100% nadomestilo plače ali ne.

V istem dopisu nam Ministrstvo za zdravje pojasnjuje, da je za nadzor nad izvajanjem pravic iz 31. člena zakona pristojen Zavod z zdravstveno zavarovanje Slovenije in sicer že v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo.

Dejansko pravzaprav ni sporna obveznost prijavljanja dogodka na ZZZS, ampak je mnogokrat še vedno sporna odločitev o tem ali v konkretnem primeru dejansko gre za poškodbo pri delu ali ne oz. odločitev o priznavanju poškodbe s strani delodajalca.

Na podlagi odgovora ZZZS smo na Inšpektoratu za delo mnenja, da za nadzor priznavanj pravic do 100% nadomestila plače nismo stvarno pristojni in da je za odločanje v spornih primerih pristojno samo sodišče.

Temeljno načelo področja varnosti in zdravja pri delu opredeljuje, da je delodajalec tisti subjekt v dvostranskem razmerju z delavcem, ki je dolžan zagotoviti varnost in zdravje pri delu. Takšno raven zdravega dela mora delodajalec zagotoviti tudi z izvajanjem preventivnih zdravstvenih pregledov.

Na osnovi 36. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, se mora delavec odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna v skladu s tem se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje ter varnost in zdravje drugih.

V tem primeru krši obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu lahko delovno razmerje preneha.

Praviloma delavci morajo opraviti preventivni zdravstveni pregled pri pooblaščenemu zdravniku, ki ima pogodbo z delodajalcem.

Zaključek:

Potrebno je opozoriti, da Zakon o varnosti in zdravju pri delu, delavca zavezuje, da se mora odzvati na zdravstvene preglede v skladu s tem Zakonom in predpisi izdanimi na njegovi podlagi. V nasprotnem primeru krši obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu lahko delovno razmerje preneha.

101. člen (ZPIZ)

(Dolžnosti in postopki delodajalca v zvezi z zagotovitvijo pravic delovnega invalida)

(1) Zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, mora delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi.

(2) Zavarovancu, kateremu je z dokončno odločbo priznana pravica do poklicne rehabilitacije na podlagi invalidnosti II. kategorije, delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti šele po uspešno končani poklicni rehabilitaciji, sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu skladno s pogodbo o poklicni rehabilitaciji iz 86. člena tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih. Določbe sicer veljavne pogodbe o zaposlitvi se v času poklicne rehabilitacije zavarovanca ne izvajajo v tistem delu, ki je urejen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.

(3) Zavarovancu, kateremu je z dokončno odločbo priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega ali pravica do premestitve na drugo delovno mesto na podlagi invalidnosti III. kategorije ali invalidnosti II. kategorije po dopolnjenem 50. letu starosti, delodajalec iz razloga invalidnosti redno odpove pogodbo o zaposlitvi, sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas krajši od polnega delovnega časa ali za delo na drugem delovnem mestu skladno s predpisi o delovnih razmerjih

(4) Pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta, mora delodajalec upoštevati:

- mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti,

- usposobljenost zavarovanca po uspešno končani poklicni rehabilitaciji ter

- določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb.

(5) Zavarovanec in delodajalec lahko zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta ali poklicne rehabilitacije.

(6) Če zavarovanec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, skladno z drugim ali tretjim odstavkom tega člena, v roku 30 dni od prejema ponudbe ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine kot delavec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, ima pa pravico do minimalnega odpovednega roka kot delavec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.

(7) Če delodajalec v skladu s prvimi petimi odstavki tega člena zavarovancu ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pod pogoji, ki so mu priznani kot pravice na podlagi invalidnosti, je to skladno s predpisi o delovnih razmerjih razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani zavarovanca, delodajalec pa mu je dolžan izplačati odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Delo na višini opredeljuje Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih gradbiščih (Uradni list RS štev.83/2005) – Priloga IV, C) od 6.3 do 7.6.

Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih (Ur.list št.87/02) v Prilogi I pod 9.1 opredeljuje obseg preventivnega zdravstvenega pregleda za delo na višini. Obseg preventivnega zdravstvenega pregleda opredeljuje usmerjen psihološki pregled glede na oceno tveganja, kar pomeni, da psihološko testiranje ni obvezno za delavce, ki bodo opravljali delo na višini.

Glede na to, da delo na višini predstavlja posebno tvegano delo je Stališče Inšpektorata Republike Slovenije za delo, da je psihološko testiranje delavcev, ki bodo delali na višini, zaželeno ob njihovem vstopu v sistem dela na višini in priporočamo ponovitev psihološkega testiranja na vsakih pet let.

Slovenska zakonodaja na področju varnosti in zdravja pri delu določa, da mora delodajalec določiti posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika (16. člen ZVZD). V tem primeru je strokovno mnenje pooblaščenega zdravnika za delodajalca obvezujoče.

Inšpektorat Republike Slovenije za delo meni, da nočno delo implicira posebne zdravstvene zahteve. Strokovna ocena pooblaščenega zdravnika je podlaga za določitev posebnih zdravstvenih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati delavci za delo na določenem delovnem mestu.

Na Inšpektoratu Republike Slovenije ugotavljamo, da večina »zdravstvenih ocen tveganja« ne opredeljuje psihološko testiranje za delavce, ki izvajajo nočno delo.

Z druge strani Inšpektorat ugotavlja, da Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih (Ur.list št.87/02) v Prilogi I pod 11.0 opredeljuje obseg preventivnega zdravstvenega pregleda za nočno delo, kot neobvezujoč - obseg preventivnega zdravstvenega pregleda opredeljuje usmerjen psihološki pregled glede na oceno tveganja, kar pomeni, da psihološko testiranje ni obvezno za delavce, ki bodo opravljali nočno delo.

Stališče Inšpektorata Republike Slovenije za delo je, da bi »zdravstvena ocena tveganja« , ki jo pripravi pooblaščeni zdravnik, morala opredeliti nočno delo, kot delo s posebnimi zahtevami za katerega je potrebno psihološko testiranje. V tem primeru bi bilo mnenje pooblaščenega zdravnika (pa tudi obseg preventivnega pregleda) za delodajalca obvezujoče.

V primeru, da »zdravstvena ocena tveganja« ne obstaja ali ne opredeljuje psihološkega testiranja za delavce, ki izvajajo nočno delo je stališče Inšpektorata Republike Slovenije za delo, da je psihološko testiranje zaželeno ob njihovem vstopu v sistem nočnega dela in priporočamo ponovitev psihološkega testiranja na vsakih pet let.

Da! Delodajalec je dolžan skladno z 15. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu zagotoviti zdravniški pregled, kar pomeni, da delodajalec zdravniški pregled delavcu omogoči z izdajo napotnice na katero mora vpisati potrebne podatke glede na oceno tveganja ter na njeni osnovi tudi opredeli obseg preventivnega pregleda.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) smiselno opredeljuje temperature delovnih prostorov v določilih zakona, ki določa temeljna načela, podrobneje pa so temperature delovnih prostorov opredeljene v 25. členu Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur.l.RS št. 89/99) ter v 2. členu spremembe tega pravilnika (Ur.l.RS št. 39/05). Navedeni pravilnik določa, da  temperatura zraka v delovnih prostorih ne sme presegati + 28 st. C. Izjema so t.i. »vroči delovni prostori«, kjer so temperature stalno povečane zaradi sevalne temperature in v tem primeru mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe v skladu z veljavno zakonodajo.  

V primeru, ko se občasno v delovnih prostorih pojavljajo temperature večje od 28 st. C kot posledica povečanih zunanjih temperatur v poletnem času, je delodajalec dolžan delavcem zagotoviti ustrezno toplotno udobje in pri tem se lahko delodajalec poslužuje tudi začasnih ukrepov kot npr. prerazporeditev delovnega časa ( npr. od 06,00 do 14,00), pogostejši in daljši odmori med delovnim časom, ponudba ustreznih osvežilnih brezalkoholnih napitkov, zmanjšanje intenzivnosti dela in podobno.        

Pooblaščeni zdravnik je lahko le specialist medicine dela, prometa in športa. To je smiselno predvsem zaradi nalog, ki jih mora opravljati. Bistvo je, da pooblaščeni zdravnik ne dela samo preventivnih pregledov - to je samo ena desetina njegovih aktivnosti. Važno je, da pride k vam v podjetje, si ogleda, v kakšnih razmerah delajo delavci in se šele na podlagi ocene tveganja za zdravje delavcev odloči, kako jih bo pregledoval. Na podlagi pregledov, ogleda delovnih mest in drugih kazalcev (na primer bolniškega staleža) vam lahko svetuje spremembe v delovnem procesu in na delovnih mestih, ki bodo pozitivno vplivale na zdravje vaših delavcev. Ker so ta znanja zelo specifična in jih zdravniki pridobijo le na specializaciji iz medicine dela, mora biti pooblaščeni zdravnik specialist te stroke.

Ministrstvo za zdravje zastopa naslednje stališče:

Pri presoji ustreznosti potrdil o opravljenem zdravstvenem pregledu, ki ga delavec opravi v tujini, je potrebno upoštevati predvsem ali gre za opravljanje enakega dela. V primeru, da ima tuj delavec potrdilo za enakovredno delo v tako rekoč enakih pogojih menimo, da so takšna potrdila ustrezna in zadostna. Še posebej v skladu z načelom prostega pretoka ljudi velja navedeno za državljane Evropske unije. Menimo pa da tudi za državljane tako imenovanih tretjih držav tu ne bi smelo biti drugače.

Vsekakor pa gre za vprašanje, ki ga je potrebno presojati konkretno od primera do primera ob ugotavljanju vsega zgoraj navedenega.

Delavec, ki se ne strinja z zdravniškim spričevalom, ki ga izda pooblaščeni zdravnik delodajalca, ima pravico zahtevati presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju po opravljenem  preventivnem zdravstvenem pregledu, pri posebni zdravniški komisiji, ki ima sedež na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa KC Ljubljana, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana.

Opozorilo:

Delavec ali delodajalec, ki je zahteval presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju na komisiji, nosi stroške obravnave.

Če delavec meni, da zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ni več sposoben opravljati svojega dela, lahko zahteva predstavitev na komisiji Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V odločbi komisije se oceni zdravstveno stanje in opredeli zdravstvene zahteve za morebitno novo delovno mesto.

Postopek za predstavitev pred komisijo, oziroma za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se začne na predlog:

• zavarovanca, ali
• zavarovančevega osebnega zdravnika, ali 
• imenovanega zdravnika

Postopek določa 259. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

V zadnjem času se na Inšpektorat RS za delo vse bolj pogosto obračajo delavci, delodajalci in predstavniki različnih sindikatov z vprašanjem, ali predpisana navadna delovna oblačila v zdravstveni dejavnosti spadajo med osebno varovalno opremo. Predpisana navadna delovna oblačila v smislu uniforme zdravstvenega osebja skladno z 3. členom Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur.l.RS št.89/99, 39/05) niso posebej namenjena varnosti in zdravju delavca pri delu in kot taka ne ponujajo višje zaščite kot normalna vsakdanja obleka. Predpisana navadna delovna obleka služi prepoznavnosti zdravstvenega osebja ter preprečevanju in obvladovanju prenosa bolnišničnih okužb na bolnika. V konkretnem primeru, ko delovna obleka varuje delavca pri delu pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim agensom (npr. stik z bolnikom ki ima  MRSA, higiena bolnika, stik z bolnikom  ki ima nalezljivo boleznijo ipd)  ima ta delovna obleka značilnosti osebne varovalne opreme in v tem primeru mora delodajalec zagotoviti delavcu še dodatno opremo npr. za varovanje dihal, rok in trupa (maska, rokavice, razni zaščitni predpasniki ipd). Vzdrževanje slednje pa je abolutno v pristojnosti delodajalca.  

Vendar je potrebno poudariti, da je diskrecijska pravica delodajalca, da navadna delovna oblačila opredeli kot osebno varovalno opemo zaposlenega  v obvezujočem internem aktu Izjava o varnosti z oceno tveganja. V tem primeru, mora delodajalec opredelitev navadne delovne obleke kot osebne varovalne opreme tudi strokovno natančno pisno obrazložiti v navedenem internem aktu in sicer pred katerimi škodljivimi dejavniki na delovnem mestu navadna delovna obleka varuje delavca pri delovnih aktivnostih. Navadna delovna oblačila, ki so upravičeno opredeljena kot osebna varovalna oprema morajo ustrezati določbam Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Ur.l. RS št. 99/04 – UPB 1), ki v povezavi z Pravilnikom o osebni varovalni opremi  (Ur.l. RS št. 29/05) določa, da se osebna varovalna oprema lahko uporablja samo, če je skladna z predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njena skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če je označena v skladu z predpisi. V tem primeru se navadna delovna oblačila smatrajo v smislu osebne varovalne opreme kot varovalna obleka, ki sodi v 1. kategorijo osebne varovalne opreme. Takšna varovalna obleka je izdelana po standardu SIST EN 340:2004 – Splošne zahteve za varovalno obleko - in označena z CE znakom.  

Navadna delovna obleka zdravstvenega osebja, ki ni posebej namenjena varosti in zdravja delavca pri delu ampak je namenjena preprečevanju in obvladovanju bolnišničnih okužb, je obvezujoča po Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur.l. RS št. 43/06 – čistopis), ki v okviru določb področja varnosti in zdravja pri delu, navaja odgovornost zavoda tudi za zagotovitev delovne obleke poleg zaščitnih sredstev. Delovno obleko je potrebno skupno z ostalim perilom tudi prati zaradi preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb ter v ta namen morajo pravne in fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost skladno z 44. členom Zakona o nalezljivih boleznih (Ur.l. RS št. 33/06  ZNB – UPB1 ) in v povezavi z 15. členom in 18. členom Pravilnika o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (Ur.l. RS št. 74/99, 92/06) izdelati   program, ki določa minimalne strokovne, organizacijske in tehnične pogoje za pripravo, izvajanje, preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb.  Po tem pravilniku mora za izvajanje navedenega programa, bolnišnica izpolnjevati po 15. členu minimalne tehnične pogoje za razvrščanje, prevoz in pranje perila ter pravne in fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost pa morajo izpolnjevati te minimalne tehnične pogoje skladno z 18. členom navedenega pravilnika. Iz navedenega je torej razvidna obveznost pranja navadnih  delovnih oblek z namenom preprečevanja bolnišničnih okužb in sicer to velja za vse bolnišnice ter tudi  pravne in fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. Nadzor nad izvajanjem programa za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb je opredeljen v 16. členu Pravilnika o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb in sicer so v ta nadzor vključeni Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavodi za zdravstveno varstvo, zdravstvena inšpekcija ter strokovna komisija, ki preverja izvajanje programa enkrat na tri leta.    

Inšpektorat RS za delo je torej pristojen za nadzor nad zagotavljanjem, zagotavljanjem uporabe in vzdrževanjem  zaščitnih sredstev, ki delavca varujejo pred tveganji za nastanek bolezni, poškodb in zdravstvenih okvar. Za nadzor nad pranjem perila kamor lahko prištevamo tudi delovna oblačila, ki niso namenjena varnosti in zdravju delavca pri delu ampak preprečevanju in obvladovanju bolnišničnih okužb, pa so torej pristojni Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavodi za zdravstveno varstvo, zdravstvena inšpekcija ter posebna strokovna komisija.

Na Inšpektoratu RS za delo opažamo velik interes delodajalcev glede pojasnitev nejasnosti nekaterih določb novega Pravilnika o organizaciji, materialu in opremi za prvo pomoč na delovnem mestu (Ur.l. RS št. 136/06). V nadaljevanju Inšpektorat RS za delo podaja svoje stališče o tem pravilniku in poudarja elemente  nadzora, na katere bodo inšpektorji še posebno pozorni pri izvajanju inšpekcijskih pregledov.

Po novem Pravilniku lahko usposabljanje opravljajo samo za to pooblaščene organizacije, ( v tem primeru je to RK Slovenije) predavajo pa lahko le osebe, ki imajo za to licenco.

Omarico za prvo pomoč mora imeti vsak delodajalec (tudi manjše trgovine v nakupovalnih središčih), število omaric pa se določi glede na število zaposlenih. Vsak delodajalec, mora na delovnih mestih »z nizko stopnjo tveganja« za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar zagotoviti eno omarico za prvo pomoč na 50 zaposlenih delavcev oz. na vsako delovno izmeno. V primeru delovnih mest z večjo stopnjo tveganja pa mora vsak delodajalec zagotoviti eno omarico za prvo pomoč na 20 delavcev oz. na delovno enoto.

Delodajalci imajo lahko še vedno staro omarico prve pomoči, vsebino omarice pa morajo prilagoditi zahtevam novega pravilnika.  Delodajalec je dolžan delavce seznaniti z lokacijo in delavcem, ki je usposobljen in zadolžen za izvajanje prve pomoči. Delodajalec mora določiti delavce, ki so usposobljeni za izvajanje prve pomoči.

Delodajalec mora zagotoviti, da je v delovnem procesu v vsaki krajevno ločeni enoti in vsaki delovni izmeni (npr. terensko delo) prisoten vsaj en delavec, ki je usposobljen za izvajanje prve pomoči.

Delodajalec mora pri izvajanju del, pri katerih iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nastanek nezgod pri delu, zagotoviti, da je v delovnem procesu (npr. terensko delo vzdrževalcev električnega omrežja, gozdni delavci itd.) na vsakih 20 delavcev oziroma na delovno enoto na razpolago vsaj ena omarica za prvo pomoč.

Stališče Inšpektorata RS za delo je, da je zaželeno (kadar iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nastanek večjega-hkratnega števila poškodb), na predlog pooblaščenega zdravnika zagotoviti poleg vsebine omarice za prvo pomoč tudi drug sanitetni material, sredstva in opremo (npr. nosila).

Ne. Čakanje na IK oceno samo po sebi ni razlog za bolniški stalež. Nikjer v zakonskih ali podzakonskih aktih ni eksplicitno zapisano, da delavec/ka ima pravico do bolniškega staleža. V tem obdobju lahko pooblaščeni zdravnik priporoči delodajalcu naj razporedi delavca na drugo mesto. Na tako priporočilo delodajalec ni vezan. Verjetnost, da bo delavec razporejen, pa je večja, če so razlogi za tako priporočilo podrobno navedeni.

Da, tabelo lahko najdete na spletni strani SLIC projekta: http://www.handlingloads.eu/sl/29.htm

V tem primeru IRSD predlaga, da pravna oseba uporabi naslednje ukrepe:

1. Poslovni stranki jasno pravočasno posredovati sporočilo, da je kajenje v prostoru, katerega lastnik je, prepovedano, na primer tako, da uporabi znake/obvestila o prepovedi kajenja, čeprav niso več obvezna.

2. Osebo seznani  s posledicami neizvajanja zakona, zato jo prijazno a odločno opozori, da krši zakon in da naj takoj preneha kaditi v delovnem prostoru.

3. Z osebo, ki kljub temu nadaljuje s kajenjem prekine sodelovanje.

4. Osebo, ki kljub opozorilu nadaljuje s kajenjem lahko s pomočjo varnostnikov prisili, da zapusti pravno osebo (v primeru, da varnostniki delujejo pri pravni osebi).

5. V primeru nasilnega odziva, postopati, kot v vseh primerih kršenja javnega reda in miru -  poklicati policijo.

6. O prekršku takoj obvesti Inšpektorat za delo.

Zaključek: Kršitev se ne prijavlja policiji. Policija se angažira samo v primeru nasilnega odziva. Svetujemo Vam, da kršitev prijavite takoj na Inšpektorat RS za delo, ki je stvarno pristojen za izvajanje nadzora nad posamezniki, ki ne spoštujejo prepovedi kajenja v zaprtem delovnem prostoru. Ne glede na čas kršitve (tudi zvečer) Vam svetujemo, da naslednji dan prijavite kršitev na inšpektorat za delo.

Delodajalec mora izvajati ukrepe v zvezi z nosečo delavko v sodelovanju s pooblaščenim zdravnikom na podlagi zdravniškega potrdila izbranega ginekologa. Ukrepi morajo biti opredeljeni v oceni tveganja.  V primeru, da pooblaščeni zdravnik delodajalca, v oceni tveganja popoldansko "ne delo" za noseče delavke opredelil, kot ukrep, delodajalec nosečo delavko ne sme razporediti v popoldansko izmeno. V tem primeru je pooblaščeni zdravnik delodajalca očitno strokovno ocenil, da v popoldanskem delu obstajajo dodatna tveganja, katera lahko ogrožajo zdravje noseče delavke.
V nasprotnem primeru (delo v popoldanski izmeni pooblaščeni zdravnik ni opredelil kot dodatno tveganje za noseče delavke) Inšpektorat svetuje, da delodajalci zahtevajo, da se pooblaščeni zdravnik posvetuje z izbranim ginekologom delavke. Nadaljnje ukrepanje delodajalca (v smislu ali bo nosečo delavko razporedil v popoldansko izmeno) bo odvisno od dogovora pooblaščeni zdravnik-izbrani ginekolog.  Inšpektorat svetuje delodajalcem, da po dogovoru pooblaščeni zdravnik-izbrani ginekolog v vsakem primeru upoštevajo mnenje pooblaščenega zdravnika.

Potrebno je razlikovati med rednim usposabljanjem in preizkusom teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo.
Usposabljanje se opravlja samo ob sklenitvi delovnega razmerja, ob uvajanju nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu.
Drugo je preizkus teoretične in praktične usposobljenosti, ki ga mora voditi oz. izvajati strokovna oseba (v smislu ZVZD) delodajalca, po potrebi pa mora sodelovati tudi ustrezna strokovna (v tehničnem smislu) oseba delodajalca (ta je pogosto kar delavcu nadrejena oseba). Rok za občasne preizkuse znanja za delavce, ki delajo na delovnih mestih za katere iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare ne sme biti daljši od dveh let.

Zaključek: Usposabljanje se ne opravlja nujno na dve leti, kot je to pogosto običaj pri delodajalcih ampak samo v skladu z zgoraj omenjenim. Vsake dve leti pa se opravlja preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnih mestih za katere iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare.

Več o usposabljanju preberite tukaj.

Da! Delodajalec je upravičen do seznanitve o obstoju bolniškega staleža in režimom gibanja.

Da! Delodajalec ima (v skladu s 111. členom ZDR) v primeru, če delavec v času bolniškega staleža ne spoštuje navodil osebnega zdravnika (npr. brez odobritve osebnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja) možnost izredne odpovedi delovnega razmerja. Kontrolo uresničevanja predpisanega bolniškega staleža delodajalec lahko opravlja sam (npr. obisk kontrolorja na domu) ali pa jo zaupa pogodbenemu obdelovalcu.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu jasno (v 11. členu) opredeljuje da: Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (med te sodi tudi preventivni zdravniški pregled) ne sme delavcu povzročiti finančnih obveznosti. Ukrepi, ki jih izvaja delodajalec in ki se nanašajo na varnost in zdravje pri delu, ne smejo delavcem povzročiti nobenih finančnih obveznosti.

Zaključek:

V navedenem členu je izecno poudarjeno načelo, da delavci ne smejo imeti v najširšem pomenu, stroškov v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu - tudi v zvezi s stroški zaradi preventivnega zdravniškega pregleda. Finančno breme varnosti in zdravja pri delu je torej v celoti na strani delodajalca.

Nesporno je, da ima delodajalec v primeru suma, da je delavec pod vplivom alkohola, pravico in hkrati tudi dolžnost preverjati alkoholiziranost delavca pri izvrševanju njegovih delovnih obveznosti, saj je splošno znano dejstvo, da alkoholiziranost vpliva na kognitivne sposobnosti človeka. Delavec s tem, ko privoli v alkotest (ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku), privoli v smislu 14. točke 6. člena ZVOP-1-UPB1 tudi v obdelavo njegovih osebnih podatkov. Če delavec alkotest odkloni, pa delodajalcu še vedno ostanejo drugi načini, s katerimi lahko dokazuje, da je bil delavec pod vplivom alkohola, na primer s pričami.

Takšno stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani,  sodba opr. št. pdp 36/2004).

Bistveno je, da je privolitev v alkotest določno oblikovana, da je v njej navedeno, za katere primere delavec soglaša, in zakaj bo delodajalec te podatke potreboval (praviloma bo to za vodenje disciplinskih postopkov, postopkov odpovedi delovnega razmerja in sodnih postopkov). Poudariti je potrebno, da lahko delavec takšno soglasje oziroma privolitev kadarkoli prekliče in da delodajalec delavca v podpis takšnega soglasja oziroma privolitve ne sme in ne more prisiliti, prav tako pa odklonitev podpisa takega soglasja ne sme imeti za posledico odpovedi delovnega razmerja delavcu ali drugih delovnopravnih sankcij. V takih primerih bo moral delodajalec alkoholiziranost delavca dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Vnaprejšnja privolitev delavca v preverjanje alkoholiziranosti z alkotestom ali z odvzemom krvi je z vidika ZVOP-1-UPB1 dopustna, kako pa bo delodajalec to v praksi izvedel, pa ne sodi v pristojnost inšpektorata RS za delo.

Da.