Skoči na vsebino

KONFERENCE IRSD

 

XV. konferenca Inšpektorata RS za delo:  ZAPOSLOVANJE IN DELO TUJCEV, S POUDARKOM NA NAPOTENIH DELAVCIH

Brdo pri Kranju, hotel Brdo, 18. april 2017

 

Odprtje konference in pozdravni govori:

  • Nataša Trček, glavna inšpektorica RS za delo
  • Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic
  • mag. Jurij Snoj, v. d. generalnega direktorja, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 

 

Vsebinski del konference:

 

 

Nataša Trček, glavna inšpektorica RS za delo

Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic

Mag. Mladen Markota, Nataša Trček, Jasmina Rakita Cencelj (vsi IRSD)

Mag. Jurij Snoj, MDDSZ

Grega Malec, MDDSZ

Matej Štivan, IRSD

Dušanka Uhan, FURS

Goran Lukić, Delavska svetovalnica

Mag. Sandi Čurin, nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi

Tanja Cmrečnjak Pelicon, IRSD

Na vrh

 

 

XIV. konferenca Inšpektorata RS za delo: Učinkovito zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (Brdo pri Kranju, 21. april 2016)

 

XIII. konferenca Inšpektorata RS za delo: IZZIVI SOBIVANJA s posamezniki in skupinami s težavami v duševnem zdravju (Brdo pri Kranju, 14. april 2015)

 

XII. konferenca Inšpektorata RS za delo: KRŠITVE TEMELJNIH PRAVIC DELAVCEV (Brdo pri Kranju, 15. april 2014)

 

XI. konferenca Inšpektorata RS za delo: PROMOCIJA ZDRAVJA NA DELOVNEM MESTU (Brdo pri Kranju, 18. april 2013)

 

X. konferenca Inšpektorata RS za delo: POGLEDI INŠPEKTORATA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA DELO V ČASU DRUŽBENIH SPREMEMB

 

IX. konferenca Inšpektorata RS za delo: Kakovost življenja in psihosocialni dejavniki na delovnem mestu (Brdo pri Kranju, 20. april 2011)

 

VIII. konferenca Inšpektorata RS za delo: NEZGODE PRI DELU – ZAKAJ TVEGAMO? (Brdo pri Kranju, 14. april 2010)

 

VII. konferenca Inšpektorata RS za delo: STANDARDI KAKOVOSTI SOCIALNO VARSTVENIH STORITEV (na primeru institucionalnega varstva) (april 2009)

 

VI. konferenca Inšpektorata Republike Slovenije za delo: NADLEGOVANJE IN TRPINČENJE NA DELOVNEM MESTU (17. april 2008)

 

V. konferenca Inšpektorata Republike Slovenije za delo: STARANJE DELOVNE SILE (18. april 2007)

 

IV. konferenca Inšpektorata Republike Slovenije za delo: ALKOHOL IN DRUGE DROGE NA DELOVNEM MESTU (Zavod za varstvo pri delu, 12. april 2006)

 

III. konferenca Inšpektorata Republike Slovenije za delo: POKLICNE BOLEZNI (Zavod za varstvo pri delu, 19. april 2005)

 

II. konferenca Inšpektorata Republike Slovenije za delo: Ocene tveganja in problematika nezgod pri delu (Zavod za varstvo pri delu, 2. junij 2004)

 

I. konferenca Inšpektorata Republike Slovenije za delo: Delovno pravni položaj invalidov (17. junij 2003)

 

 

 

 

XIV. konferenca Inšpektorata RS za delo: UČINKOVITO ZAGOTAVLJANJE VARNOSTI IN ZDRAVJA PRI DELU

 

Brdo pri Kranju, hotel Brdo, 21. april 2016

 

Odprtje konference in pozdravni govori:

  • Nataša Trček, glavna inšpektorica RS za delo
  • dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 

 

Vsebinski del konference:

 

 

 

XIII. konferenca Inšpektorata RS za delo: IZZIVI SOBIVANJA s posamezniki in skupinami s težavami v duševnem zdravju


 

Odprtje konference in pozdravni govori:

  • Nataša Trček, glavna inšpektorica RS za delo
  • dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti  

 

Vsebinski del konference:

 

 

Udeleženci konference

Nataša Trček, glavna inšpektorica RS za delo

Dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic

Stanka Tutta, Inšpektorat RS za delo

Monika Cerar, Društvo Kralji ulice

Peter Stefanoski, direktor socialne inšpekcije

Mag. Nataša Udovič, koordinatorica za obravnavo v skupnosti - Ljubljanska regija

Petra Hameršak, SVZ Hrastovec

David Krivec, Slovensko združenje za pomoč pri demenci - Spominčica, Alzheimer Slovenija

 

XII. konferenca Inšpektorata RS za delo: KRŠITVE TEMELJNIH PRAVIC DELAVCEV

 

Odprtje konference in pozdravni govori:

  • dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
  • Nataša Trček, glavna inšpektorica RS za delo
  • Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic  

Uvod v vsebinski del konference:

Predstavitve prispevkov:

ZAKLJUČKI KONFERENCE 

 

 

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak

glavna inšpektorica RS za delo Nataša Trček

varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer

Jasmina Rakita Cencelj, IRSD

Damjan Mašera, IRSD

Rok Pihler, IRSD

Lidija Jerkič, SKEI

Polona Fink Ružič, GZS

dr. Polonca Končar, Pravna fakulteta v Ljubljani

Peter Pogačar, MDDSZ

mag. Ida Dimec, Delovno sodišče v Celju

XI. Konferenca Inšpektorata RS za delo: PROMOCIJA ZDRAVJA NA DELOVNEM MESTU

 

 

 

 

 

18. april 2013 Kongresni center Brdo pri Kranju

 

Dvorana HEROS

 

Otvoritev Konference  in pozdravni nagovori;

 

  Franc Rančigaj, Inšpektorat RS za delo

Nagovor

 

  dr. Anja Kopač Mrak, MDDSZ

Nagovor

 

 mag. Bećir Kečanović, KPK

 

  Mojca Gobec, MZ

 

  dr. Vesna Simović, Ministrstvo za delo, Črna Gora

 

PRISPEVKI

 

 mag. Mladen Markota

 

Ugotovitve in pričakovanja IRSD na področju promocije zdravja 

 

  mag. Eva Stergar, KIMDPŠ

 

Razvoj promocije zdravja in konceptov promocije zdravja (pri delu)

 

  Tanja Udrih Lazar, KIMDPŠ

 

Priporočila za promocijo zdravja pri delu

 

  Igor Antauer, ZDOPS - GIZ

 

Pogled delodajalcev na promocijo zdravja na delovnem mestu

 

  Lučka Böhm, ZSSS

 

Pogled sindikatov na promocijo zdravja na delovnem mestu

 

  mag. Iztok Pičinin, LEK d.d.

 

Primer prakse: Promocija zdravja na delovnem mestu - Lek d.d.

 

 

 

 

X. Konferenca Inšpektorata RS za delo : POGLEDI INŠPEKTORATA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA DELO V ČASU DRUŽBENIH SPREMEMB

 

Nataša Trček: Izzivi Inšpektorata RS za delo

 

Slavko Krištofelc:  Varnost in zdravje pri delu v zaostrenih gospodarskih razmerah

 

mag. Mladen Markota: Strategija Evropske Skupnosti 2007 - 2012 na področju zdravja in varnosti pri delu

 

Jasmina Rakita: Najbolj izpostavljeni delovnopravni instituti v času gospodarske krize

 

Peter Stefanoski: Kriza in socialno delo

 

Tatjana Arnšek: Kakovost življenja v času družbenih sprememb - psihosocialni vidiki

 

 

 

 

IX. Konferenca Inšpektorata RS za delo: Kakovost življenja in psihosocialni dejavniki na delovnem mestu

 

Tatjana  Arnšek: KAKOVOST  ŽIVLJENJA  NA  DELOVNEM  MESTU


Jasmina Rakita: Kakovost življenja in psihosocialni dejavniki – delovnopravni pogled


Mojca Kržan, Maja Bresjanac: Biologija stresa


MELITA PRETNAR SILVESTER: STRES IN IZGOREVANJE


Tanja Salecl: Enakost spolov kot dejavnik kakovosti življenja


Mladen Markota, Darja Zadnikar: Kakovost življenja in psihosocialni dejavniki na
delovnem mestu – prikaz rezultatov projekta IRSD

 

 

 

 

 

VIII KONFERENCA INŠPEKTORATA RS ZA DELO: NEZGODE PRI DELU–ZAKAJ TVEGAMO?

mag. Boris Ružič: Ocena tveganja in nezgode pri delu

 

mag. Mladen Markota: Nezgode pri delu – statistični podatki

 

mag. Boštjan Hartner: Nezgode v gradbeništvu – še vedno problem varnosti in zdravja pri delu

 

mag. Tomaž Zupanc,prof. dr. Jože Balažic: Sodnomedicinski aspekt nezgod pri delu

 

Stephan Orasche: Izkušnje drugih držav na področju nezgod pri delu  – primer Avstrije

 

Tatjana Arnšek: Zakaj tvegamo?

 

Metka Teržan, Alekssandra Denša: Poklicna rehabilitacija po nezgodah pri delu

 

mag. Albin Novšak: Kako raziskovati nezgodo pri delu

 

mag. Milan Srna: Vloga strokovnega delavca pri obravnavi nezgode pri delu

 

Foto utrinki s konference

 

 

 

 

V. KONFERENCA IRSD: STARANJE DELOVNE SILE

 

 

Predstavitve in gradiva V. Konference IRSD, ki je potekala 18. 4. 2007:

 

Jana Uran: Delovno pravni pogled inšpekcijskega nadzora v zvezi z staranjem delovne sile

 

Jasmina Rakita: Delovno pravni pogled inšpekcijskega nadzora v zvezi z staranjem delovne sile


mag. Boris Ružič: Varnost in zdravje pri delu in problematika staranja delovne sile


Peter Stefanoski: Socialni pogled na problematiko staranja delovne sile


Elsbeth Huber: Staranje delovne sile – izkušnje Avstrije


prof. dr. Mojca Kržan, prof. dr. Metka V. Budihna: Farmakologija staranja – zakaj se staramo?


Mirko Vošner: Staranje delovne sile – nov izziv za strokovne sodelavce


prof. dr. Marjan Bilban: Vloga pooblaščenih zdravnikov v luči staranja delovne sile


mag. Mladen Markota: Demografska situacija v RS

 

 

 

 

 

 

 

 

 

IV. KONFERENCA INŠPEKTORATA RS ZA DELO

ALKOHOL IN DRUGE DROGE NA DELOVNEM MESTU

 

Predstavitve nekaterih prispevkov na 4. Konferenci IRSD:

 

Jana Uran, univ. dipl. pravnica:

Delovnopravni pogled inšpekcijskega nadzora v zvezi z alkoholom in drugimi drogami

 

Doc. dr. Mojca Kržan, dr. med.:

Farmakologija alkohola in drugih drog ter njun vpliv na zmožnost za delo

 

prim. prof. dr. Marjan Bilban, dr. med.,spec. med. dela, prometa in športa:

Ocenjevanje delazmožnosti pri odvisnosti od alkohola in drog

 

Asist. dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med.:

Odvisnost od alkohola in drugih drog kot javnozdravstveni problem

 

Thomas Köhler:

Erfahrungen und rechtliche Aspekte aus Sicht der deutschen gesetzlichen Unfallversicherung

 

 

 

 

 

 

 

 

 

III. Konferenca Inšpektorata Republike Slovenije za delo

POKLICNE BOLEZNI

Povzetki III konference Inšpektorata RS za delo, Ljubljana, 19. 04. 2005

 

Dne 19. 04. 2005 je Inšpektorat RS za delo organiziral svojo tretjo konferenco, ki je tokrat bila posvečena problematiki poklicnih bolezni. Konferenca je potekala v prostorih ZVD Zavoda za varstvo pri delu d.d.

Inšpektorat RS za delo je k sodelovanju povabil predstavnike Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, predstavnike stroke medicine dela, prometa in športa, Zavoda za zdravstveno zavarovanje, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in predstavnike sindikata. Konference so se v velikem številu udeležili tudi drugi poslušalci, skupno 89 udeležencev.

Otvoritveni govor in uvodno razmišljanje je imel mag. Borut Brezovar, glavni inšpektor RS za delo. Kot gostitelj pa je navzoče pozdravil tudi mag. Marko Miš, direktor ZVD zavoda za varstvo pri delu d.d..

Pogled Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v zvezi s poklicnimi boleznimi je predstavil gospod Marko Štrovs, v.d. generalnega direktorja Direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela.

Ob nadzoru varovanja zdravja delavcev Inšpektorat RS za delo posebno pozornost posveča tistim gospodarskim dejavnostim in subjektom v dejavnosti, ki izstopajo z negativnimi kazalniki zdravja od slovenskega povprečja in povprečja dejavnosti. Zelo pomemben kazalnik zdravstvenega stanja delavcev so vsekakor poklicne bolezni, vendar v zadnjih letih na Inšpektorat ni bila prijavljena niti ena. To je tudi glavni razlog, zaradi katerega so poklicne bolezni bile vodilna tema 3. konference IRSD.

Teme, ki so na konferenci bile predstavljene in v široki diskusiji še dodatno obravnavane so bile:

1. Poklicne bolezni v luči delovno pravne zakonodaje,

2. Zagotavljanje varnosti in zdravja in poklicne bolezni,

3. Psihosocialni vidik poklicnih bolezni,

4. Poklicne bolezni, kot problem stroke, zavarovalništva in nadzora,

5. Problematika organizacijskega pogleda poklicnih bolezni s stališča ZZZS,

6. Problematika organizacijskega pogleda poklicnih bolezni s stališča ZPIZ,

7. Problematika poklicnih bolezni s stališča ZSSS,

8. Organizacija in vsebina verifikacije,

9. Kdo bo uradno potrjeval verificirane poklicne bolezni?,

10. Poročanje o poklicnih bolezni,

11. Seznam poklicnih bolezni in

12. Osveščenost in znanje na področju poklicnih bolezni

 

Ad 1.

Poudarjeno je bilo, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), kot temeljni predpis, ki ureja pravice in obveznosti delavcev ter delodajalcev, neposredno ne ureja problematike poklicnih bolezni oz. ravnanja delavca ali delodajalca v zvezi s pojavom teh bolezni. Zato je z delovno pravnega vidika potrebno izhajati iz pogodbenega odnosa med delavci in delodajalcem, katerega osnova je pogodba o zaposlitvi. Delavec ima na podlagi pogodbenega razmerja z delodajalcem v skladu z ZDR in Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) kar nekaj možnosti, da uveljavi svojo pravico do varnosti in zdravja pri delu oziroma, da se umakne iz delovnega okolja, nevarnega zdravju. Vendar je v praksi nemalo primerov, ko se pokaže, da je uveljavljanje pravice delavca do varnega in zdravega dela težje izvedljivo, saj s tem, ko zahteva od delodajalca odpravo nevarnosti tvega šikaniranje delodajalca in izgubo zaposlitve. Zato je še toliko večja odgovornost na delodajalcih, da res izvajajo vse obveznosti za zagotavljanje varnega in zdravega dela (Jana Uran in Jasminka Rakita).

 

Ad 2.

Ob nadzoru varnosti in zdravja pri delu Inšpektorat RS za delo posebno pozornost posveča tistim gospodarskim dejavnostim in subjektom v dejavnosti, ki izstopajo z negativnimi kazalniki zdravja od slovenskega povprečja in povprečja dejavnosti. Zelo pomemben kazalnik zdravstvenega stanja delavcev so nezgode pri delu, ki so imele za posledico poškodbo delavca in vsekakor poklicne bolezni, vendar v zadnjih desetih letih na Inšpektorat ni bila prijavljena niti ena. Na tem področju je Inšpektorat RS za delo vsekakor zainteresiran za čim natančnejše podatke o tako ugotovljenih sumih na poklicno bolezen, kot tudi o že verificiranih poklicnih bolezni. To predvsem zato, da bo lahko svoj nadzor osredotočil na konkretno ugotavljanje, in odpravljanje vzrokov za nastanke poklicnih bolezni in tudi na iskanje novih in uveljavljanje vseh mogočih že ugotovljenih varnostnih ukrepov (mag. Boris Ružič).

 

Ad 3.

Pojem poklicne bolezni in invalidnosti ima v naši kulturi, kljub številnim ukrepom države še vedno negativen prizvok in zaznamuje nosilca kot manjvredno in nepopolno osebo. Tej stigmatizaciji botrjuje tudi stereotip, da take osebe ne morejo delati. Do sedaj so medicinske opredelitve vsebovale zgolj fiziološki in psihološki vidik zdravja in so bile podlaga za zdravstveno rehabilitacijo posameznika. Praksa je pokazala, da posameznik potrebuje v takšni situaciji celostno integrativno rehabilitacijo, ki bi upoštevala tudi psihosocialni vidik, zlasti individualne razlike med posamezniki ter socialno in kulturno okolje, v katerem posameznik živi (Peter Stefanoski).

Ad 4.

 

Po definiciji so poklicne bolezni vsa tista patološka stanja, katerih nastanek je v neposredni povezavi z rednim delom (poklicem) bolnika. Poklicne bolezni so torej stanja, ki niso definirana s svojimi nozološkimi ampak etiološkimi karakteristikami, ker vsa ta patološka stanja lahko nastanejo tudi brez povezave z delom. Poleg etiološkga dejavnika so v nastanku poklicnih bolezni pomembne tudi individualne lastnosti posameznika, njegova prirojena in pridobljena odpornost in koincidenca s splošnimi nepoklicnimi obolenji. Pozitiven ali negativen vpliv na pojav poklicnega obolenja imajo prav tako zunanji dejavniki izven delovnega okolja, življenjski in kulturni standard in vsakodnevni način življenja v prostem času.

Financiranje varnosti in zdravja pri delu kot tudi poškodb na delu in poklicnih bolezni poteka v sedanji ureditvi v Sloveniji, tako, da le del obveznosti krijejo delodajalci sami, del pa obvezno zdravstveno in invalidsko – pokojninsko zavarovanje. V zdravstvenem zavarovanju imamo sicer posebno prispevno stopnjo za poškodbe na delu in poklicne bolezni, v invalidskem zavarovanju pa imamo enotno stopnjo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero se krijejo tudi tveganja povezana s poškodbami na delu in poklicnimi boleznimi. Vendar ne zdravstveno in ne invalidsko zavarovanje ne vodita ločeno prihodkov in stroškov tega zavarovanja, prav tako ni predvideno posebno upravljanje z njimi. Tako se sredstva za zavarovanje tveganj v zvezi s poškodbami na delu in poklicnimi boleznimi prelivajo in mešajo z drugimi sredstvi in potrebami obeh zavarovanj. Zaradi tega stroški posledic poškodb na delu in poklicnih bolezni niso transparentni in ne morejo vzpodbujati k večji skrbi in odgovornosti za doseganje čim višje ravni varnosti in zdravja pri delu. Iz teh razlogov določen del stroškov, ki nastajajo v teh zavarovanjih in so posledica poškodb na delu in poklicnih bolezni, nosijo vsi plačevalci prispevkov, čeprav jih ne povzročajo, niti nimajo nanje nikakršnega vpliva. Ob tem se postavljajo še dodatna številna druga vprašanja.

Prvo (ki je pomembno tudi pri delavcih, ki so še v rednem delovnem razmerju z delodajalcem, kjer je delavec dobil poklicno bolezen) je prav gotovo to, kdo bo plačal verifikacijo poklicne bolezni. Povsem logično bi bilo, da je to delodajalec. Pa je temu res tako? Kdo pa ga lahko v to prisili? Delodajalec prav gotovo ni zainteresiran (vsaj v sedanjem sistemu ne), da bi plačeval drago verifikacijo poklicne bolezni (ali celo le suma na poklicno bolezen), ker to predstavlja velik materialni strošek, moralno škodo (proti konkurenci in tudi ťnemirŤ znotraj podjetja samega), s plačevanjem verifikacije pa tudi odpira pot zasebnim odškodninskim tožbam. Ali je sindikat dovolj močan, da lahko zahteva in sproži verifikacije poklicne bolezni? Verjetno ne, še posebej, ker se le-te pojavljajo sporadično, se ne verificirajo, se ne prijavljajo in tako pravzaprav ni nekih oprijemljivih podatkov o velikosti ledene gore pod gladino morja.

Pomembna ovira pri verifikaciji poklicne bolezni je že v našem sistemu zdravstvenega zavarovanja, kjer ni vzpostavljeno sodelovanje med izbranim in pooblaščenim zdravnikom. Izbrani zdravnik ima premalo znanja v smeri verifikacije poklicnih bolezni, vendar pa bi ga moral imeti vsaj toliko, da bi postavil sum na povezanost pacientovih težav in delovnega okolja. Ko bi bil ta sum postavljen, bi moral z napotnico (tako kot za druge specialiste) svojega pacienta poslati k pooblaščenemu zdravniku, ki bi s poznavanjem delovnega okolja (ocena tveganja) ter patologije, ki se nakazuje pri napotenem pacientu, po ustaljeni poti verifikacije postavil utemeljen sum na poklicno bolezen. Tak utemeljen sum bi potem potrdila oziroma ovrgla neodvisna strokovna komisija, ki bi jo sestavljali predstavniki zavarovanja (ZPIZ, ZZZS, nova zavarovalnica?), predstavniki stroke (medicina dela, varstvo pri delu), predstavniki države oziroma nadzora (delovna inšpekcija), predstavniki delavcev (sindikati) in delodajalcev (zbornic). Komisijo bi imenoval resorni minister (verjetno za delo) v soglasju z ministrom za zdravje. Ta komisija bi potem primer oddala v nadaljnjo obravnavo posameznim zavarovanjem, oziroma bi bolezen formalno opredelila kot poklicno. V nekaterih primerih bi bila potrebna napotitev na invalidsko komisijo, kjer se ugotovitev trajne spremembe delazmožnosti pravno-formalno potrdi, v drugih, kjer le te ne bi bilo, pa bi se delavcu zagotovila 100% nadomestilo v času odsotnosti z dela zaradi te bolezni ali pa primerna odškodnina. V zapletenih primerih pa bi pooblaščeni zdravnik celotno dokumentacijo oddal še republiškemu organu, ki bi preveril pravilnost verifikacijskega postopka. Vse to bi se lahko plačalo iz ustreznega zavarovanja po bonus (malus) sistemu, vendar bi bil delodajalec prizadet, če bi bila njegova zavarovalna premija zaradi tega povečana. V primeru, da bi se temu upiral, pa bi se morala aktivno vključiti tudi inšpekcija. Tudi v primeru suma na poklicno bolezen upokojenca, naj bi bil postopek podoben.

Postopek naj bi sprožil izbrani zdravnik, ki bi svojega pacienta poslal z napotnico k pooblaščenemu zdravniku (kjer je bil le-ta zaposlen) ali pa k drugemu ustreznemu specialistu medicine dela, prometa in športa. Velik problem v tem krogu od potrditve suma do verifikacije je že izpostavljeni plačnik storitve. Delodajalec (v sistemu, kakršnega imamo, kjer so največkrat povzročitelji solidarnostno skriti med ostalimi) prav gotovo ni stimuliran za dokazovanje, da pri njem, v njegovem delovnem procesu, nekaj ni v redu. Zavod za zdravstveno zavarovanje stroškov verifikacije izbranemu zdravniku ne bo povrnil, saj ne gre za storitev, ki bi bila zajeta v obvezno zdravstveno zavarovanje.

Ali naj torej verifikacijo plača delavec sam (ko bo verifikacijo izpeljal, pa ga bo delodajalec, zato ker ruši ugled podjetja, še odpustil)!? Drugi velik problem so delavci, ki so zaposleni pri drugem delodajalcu (ki jih ne bo pošiljal na preventivni zdravstveni pregled oziroma verifikacijo poklicne bolezni zaradi težav, katerih vzrok je pri prejšnjem delodajalcu), upokojeni delavci, ki preventivnih pregledov nimajo več (prav tako pa tudi ne plačnika verifikacije poklicne bolezni), pa tudi družinski člani, ki so posredno prizadeti zaradi izpostavljenosti svojcev. Pot je torej jasna, urediti je potrebno le napotitev in plačevanje teh storitev, kar pa bo izvedljivo šele s predlagano obliko novega zavarovanja za varnost in zdravje pri delu, ki do delodajalca neposredno stimuliral, da bo vlagal v urejeno delovno okolje, sicer bodo njegove zavarovalne premije tako destimulativne, da bo resno razmislil o svojem početju (prof. dr. Marjan Bilban).

Ad 5.

Glede na osnovna načela obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so načelo solidarnosti in enake dostopnosti zakon problematiki poklicnih bolezni ne posveča posebne pozornosti, kljub temu pa zdravljenju le-teh daje poseben status. Za zavarovanje za primer poklicne bolezni se plačuje poseben prispevek, ki ga plačujejo po enotni stopnji 0,53% delodajalci. Številke evidentiranih primerih začasne zadržanosti od dela zaradi poklicne bolezni kažejo na pomanjkljivo oz. nedosledno zakonsko ureditev področja (Breda Butala).

Ad 6.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa vzroke oziroma tveganja, ki lahko povzročijo nastanek zavarovanega primera. Opredeljena je tudi poklicna bolezen kot vzrok za nastanek invalidnosti, ki je kot zavarovani primer podlaga za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja, hkrati pa je lahko tudi vzrok za nastanek telesne okvare in odvisnosti od druge osebe, kar sta posebna zavarovana primera za pridobitev dodatnih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pokliocna bolezen torej lahko povzroča tako invalidnost, kakor tudi telesno okvaro in potrebo po stalni pomoči in postrežbi (slepota, slabovidnost, nepokretnost itd.) Vzrok za nastanek ugotavljajo izvedenski organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja (Miran Kalčič).

 

Ad 7.

V mnogih evropskih državah je obvezno zavarovanje za primer poklicne bolezni zavarovano v povsem ločenem zavarovanju. Temeljni razlog za razpad registra poklicnih bolezni je v dejstvu, da odkrivanje poklicnih bolezni ni zajeto v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Delodajalec seveda ni zainteresiran, da bi financiral dokaze o lastni odgovornosti za poklicno obolevanje delavcev. Če si hoče priboriti diagnozo poklicne bolezni, mora zato vse drage in številne storitve oziroma preiskave plačati kar delavec sam. Nacionalni program varnosti in zdravja pri delu določa, da bo ustanovljeno novo obvezno zavarovanje za varnost in zdravje pri delu, ki bo od obveznega zdravstvenega zavarovanja in obveznega pokojninskega prevzelo zavarovanje poklicnih bolezni na višji ravni pravic kot doslej ( Lučka Böhm).

Ad 8. (diskusija)

 

Glede procesa verifikacije obstaja znotraj stroke medicine dela, prometa in športa konsenz, da enostavnejše (za verifikacijo) poklicne bolezne (ki so hkrati pri nas in v svetu najpogostejše): zaradi izpostavljenosti hrupu, vibracijam, poklicne kožne bolezni, astma itd. pooblaščeni zdravnik, ki sledi razvoju stroke (strokovna srečanja zadnjih deset let) prav gotovo lahko verificira sam, najzahtevnejše ali zelo redke poklicne bolezni pa skozi verifikacijo vodi skupina strokovnjakov na nivoju države. Zavedati se moramo, da delo pooblaščenega zdravnika ni le preverjanje izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev, pač pa v prvi vrsti ťzdravljenjeŤ delovnega okolja, torej proučevanje negativnih vplivov delovnega okolja, kar pa bo lahko izvajal prav s proučevanjem poklicnih tveganj (poklicnih bolezni), zato od tega dela ne more biti izrinjen.

Ad 9. (diskusija)

 

Izpostaviti je potrebno dejstvo, da vsaka poklicna bolezen ne pomeni nujno tudi trajne spremembe delazmožnosti in da ni potrebno, da bi bil vsak delavec s poklicno boleznijo predstavljen na Invalidsko komisijo. Zato bi bilo potrebno oblikovati posebno neodvisno telo, ki bi ga sestavljali predstavniki vlade, stroke, sindikatov in delodajalcev, ki bi verificirane poklicne bolezni potrjevalo in jih potem v primerih začasne ali trajne nezmožnosti za delo predalo posameznim zavarovanjem.

Ad 10. (diskusija)

Poročanje o verificiranih in uradno priznanih poklicnih bolezni opredeljuje Zakon o varnosti in zdravju pri delu. Na področju prijavljanja nezgod pri delu, ki so imele za posledico poškodbo delavca IRSD nima večjih težav. Precej drugače pa je glede obveščanja Inšpektorata za o ugotovljenih poklicnih boleznih, saj v zadnjih letih prijav o ugotovljenih poklicnih boleznih ni. Poročanje o verificiranih in uradno priznanih poklicnih bolezni Inšpektoratu RS za delo bi bilo z delodajalca potrebno prenesti tudi na tistega akterja v sistemu, ki bo dokončno potrdil določeno bolezen kot poklicno, saj bo s tem zagotovljena kontrola poročevalske discipline.

Ad 11. (diskusija)

Poklicne bolezni so v pozitivni ureditvi določene v Pravilniku o seznamu poklicnih bolezni. Pravilnik je že od uveljavitve bil deležen kritike, da je pomanjkljiv, ker nima jasno opredeljenih dodatnih pogojev oziroma kriterijev za ugotovitev bolezni. Vendar določitev strokovnih kriterijev verifikacije poklicni bolezen predstavlja strokovno doktrino, ki je podvržena spremembam v skladu z dinamičnim razvojem stroke in jo je zato težko opredeliti v pozitivni ureditvi v obliki zakonskih ali podzakonskih aktov.

Ad 12. (diskusija)

V sistem ugotavljanja in potrjevanja poklicnih bolezni ter posledičnega ukrepanja je vključeno veliko število posameznih akterjev: od stroke, nadzora, sindikatov in delodajalcev do različnih oblik zavarovanj. Prav v vseh sredinah ugotavljamo pomanjkanje osveščenosti in znanja v zvezi s to problematiko. Zato je potrebno poseben poudarek tej tematiki nameniti tudi pri nadaljnjih izobraževanjih vseh vključenih subjektov.

Ad. 13

V prihodnjem letu, na naslednji 4. konferenci, pa bo Inšpektorat RS za delo dal poudarek problematiki alkohola in psihoaktivnih snovi na delovnem mestu.

 

II. Konferenca Inšpektorata Republike Slovenije za delo

Dne 2. 6. 2004 je Inšpektorat RS za delo organiziral svojo drugo konferenco. Potekala je v prostorih ZVD Zavoda za varstvo pri delu d.d.

 

Vodilni temi konference sta bili problematika ocene tveganja in problematika nezgod pri delu. Svoj prostor so dobile tudi druge teme s področja dela organa.

K sodelovanju smo povabili predstavnike Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Zavoda za zdravstveno zavarovanje, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, predstavnike Zbornice varnosti in zdravja pri delu, predstavnike stroke medicine dela ter Deželnega inšpektorata Koroške Republike Avstrije. Na konferenci so sodelovali tudi posamezni predstavniki pravnih subjektov: Nuklearne elektrarne Krško, družbe Sava Tyres in predstavnik malih delodajalcev - Habjan Transport. Sodelovalo je 24 predavateljev iz Slovenije in tujine.

Konference so se v velikem številu udeležili tudi drugi poslušalci, med katerimi so bili predstavniki FKKT - Oddelka za tehniško varnost, Statističnega Urada RS, Inštituta za varovanje zdravja, predstavniki družb Petrol, Lek, Krka itd. Iz tujine so se konference udeležili glavni inšpektor Federacije BiH, glavna inšpektorica Črne Gore, načelnik oddelka varstva pri delu državnega inšpektorata Republike Hrvaške, inšpektor dežele Koroške Republike Avstrije, predsednica gospodarske zbornice Beograda in drugi posamezniki - inšpektorji za delo. Konference se je udeležilo 106 poslušalcev.

Otvoritveni govor je imel gospod Borut Brezovar, glavni inšpektor RS za delo. Kot gostitelj pa je navzoče pozdravil tudi mag. Marko Miš, direktor ZVD zavoda za varstvo pri delu d.d..

V prvem delu konference smo se seznanili s pregledom sprejete zakonodaje na področju varnosti in zdravja pri delu in bodoče obveznosti države Slovenije na tem področju. Slovenija je v preteklem obdobju sprejela 21 izvršilnih predpisov. V bližnji prihodnosti bo morala naša država implementirati še določeno število novih direktiv EU oz. dopolnitve na področju delovne opreme, vibracij, hrupa, azbesta in elektromagnetnih sevanj.

Primere dobre prakse na področju varnosti in zdravja pri delu sta predstavili dve večji družbi, predstavnik Nuklearne elektrarne Krško in predstavnik Save Tyres s posebnim poudarkom na sistemu upravljanja z nezgodami pri delu. Svoj sistem varnosti pri delu je predstavil tudi predstavnik manjšega delodajalca Habjan Transport.

V prvem delu prispevkov je bilo zajeto tudi področje zavarovanja za primer poškodb pri delu. Delodajalci, združenja delodajalcev, zavarovalnice in zavodi s področja zdravstvenega zavarovanja ter pokojninskega in invalidskega zavarovanja sodelujejo pri načrtovanju skupnih dejavnosti za dosego višje ravni varnosti in zdravja pri delu ter za splošen razvoj varnostne kulture in zagotavljajo sredstva, ki so za ta namen potrebna. Obveznost delodajalca iz zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni je odvisna od ravni varnosti in zdravja pri delu. V Sloveniji smo na tem področju še vedno v fazi teoretičnih predlogov, v praksi pa brez tega zavarovanja posamezna področja varnosti in zdravja pri delu npr. poklicne bolezni in promocija zdravja težko izvajajo. Prikazani so bili tudi zanimivi podatki o oceni škode zaradi nezgod/poškodb pri delu .

V drugem delu konference smo se podrobneje seznanili z novimi zahtevami EU na področju elektromagnetnih sevanj in vibracij, ki jih bomo morali vgraditi v svojo zakonodajo najkasneje v štirih letih po njunih uveljavitvah.

Zelo pomembno je, da odgovorni prepoznajo in pravilno določijo vsa tveganja in negotovosti v procesu planiranja. Govorili smo tudi o vlogi stroke varnosti in zdravju pri delu in izkušnjah strokovnih delavcev pri izdelavi strokovnih podlag ocene tveganja. Glede na to, da so se podjetja z dovoljenjem za delo odločila za različne metode je bila predlagana izdelava standardizirane oblike izjave o varnosti z oceno tveganja.

V nadaljevanju so bile predstavljene mednarodne teoretične osnove za implementacijo promocije zdravja na delovnem mestu.

V zadnjem delu konference so s prispevki sodelovali predstavniki Inšpektorata RS za delo in predstavili kako poteka sodelovanje sveta delavcev, delavskih zaupnikov z inšpekcijo dela, kako se zagotavljajo pravice delavcem invalidov v invalidskih in drugih podjetjih, ter kaj kažejo ugotovitve inšpekcijskega nadzora na področju dokumenta Izjava o varnosti z oceno tveganja. Govorili smo tudi o inšpekcijskem nadzoru nad izvajanjem predpisov, ki urejajo delo z nevarnimi snovmi.

Na koncu je bila podana analiza smrtnih poškodb v Sloveniji v obdobju od 1998 do 2003, s posebnim poudarkom na gradbeništvu, ki že vrsto let predstavlja dejavnost z najpogostejšimi smrtnimi poškodbami pri delu. Predstavljen je bil informacijski sistem prijav nezgod pri delu kot jih zahteva od Republike Slovenije EUROSTAT.

 

Inšpektorat RS za delo je namreč postal poročevalska enota za Eurostat, to pa nas obvezuje k pošiljanju podatkov o nezgodah pri delu v skladu s posebno metodologijo imenovano ESAW (European Statistics on accidents at work).

Aktivno je na konferenci sodeloval tudi deželni koroški inšpektor v Republiki Avstriji, ki je v svojem prispevku na zanimiv način prikazal zgodovino razvoja inšpektorata za delo v Republiki Avstriji, njegovo trenutno poslanstvo in prihodnost.

Zaključili smo z mislijo, da so srečanja različnih predstavnikov stroke varnosti in zdravja pri delu dobrodošla in koristna. Promocija varnosti in zdravja pri delu pa lahko pripomore k dosegu višje ravni varnosti in zdravja pri delu ter splošnemu razvoju varnostne kulture.

V prihodnjem letu, na naslednji konferenci, pa bo Inšpektorat RS za delo dal poudarek premeščanju bremen in poklicnim boleznim.

 

 

 

 

I Konferenca Inšpektorata RS za delo

Dne 17. 06. 2003 je bila na Inšpektoratu RS za delo 1. Konferenca, na katero so bili povabljeni predstavniki stroke medicine dela, predstavniki ministrstva za delo, predstavniki Zbornice varnosti pri delu in drugi strokovnjaki s področja varnosti in zdravja pri delu.

 

Po uvodnih predstavitvah predstavnikov Inšpektorata RS za delo je sledila okrogla miza na kateri naj bi odgovorili na naslednja vprašanja:

 

 

1.      Kako doseči večjo povezavo v delu med pooblaščenimi zdravniki in osebnimi zdravniki?

2.      Kako doseči praktično uporabo izvedenskih mnenj IK in njihovo kompatibilnost s    strokovnimi mnenji pooblaščenega zdravnika?

3.      Kakšna je v sistemu ocenjevanja delazmožnosti in iskanja ustreznih delovnih mest vloga ocene tveganja?

4.      Kako se v iskanje ustreznih delovnih mest vključujejo strokovni sodelavci?

5.      Kako se bo v ta sistem vključila posebna komisija, ki je locirana na KIMDPŠ?

6.      Kako bi dosegli boljše sodelovanje pooblaščenih zdravnikov in delodajalcev?

7.      Kje v zakonodaji so nastavki za povezavo teh postopkov in mnenj?

8.      V kolikšni meri je na tem področju treba iskati rešitve v povezavi z Ministrstvom za zdravje?

 

Kratek povzetek posveta

 

K1. Zaželeno bi bilo, da bi se stanovsko združenje družinskih zdravnikov (ki so osebni zdravniki) pozvalo, da ob vsaki predstavitvi na IK o tem obvesti pooblaščene zdravnike.

Pooblaščeni zdravniki so zaradi uvedbe nove dokumentacije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije sedaj tudi formalno (s svojim podpisom) vključeni v predstavitev zavarovancev na IK in v tem postopku nastopajo lahko tudi kot predstavniki delodajalca. Zaželeno bi bilo razmisliti o tem, da bi se sodelovanje formaliziralo tudi v zakonskih podlagah. Zaželeno bi bilo razmisliti tudi o tem, da bi postopek na IK sprožil pooblaščeni zdravnik. Težko je namreč graditi samo na doktrinarnih načelih in dajati smernice in navodila kot rezultate skupnih posvetov. S tem pa, seveda, še zdaleč ni rečeno, da niso taki posveti, ki jih organizira ZPIZ, nujni.

 

K2. Pričakuje se, da bo sedanji postopek predstavitve delavcev na IK vseeno nekoliko bolj »prisilil« v sodelovanje delodajalca, delavca in pooblaščenega zdravnika.

Kakovostno pripravljene zdravstvene ocene delovnega mesta bi pomagale pri tem, da bi se pozornost izvedencev IK prenesla iz medicinske dokumentacije na dokumentacijo o delovnih mestih. S tem bi se tudi izognili izvedenskim mnenjem, ki so v realnih delovnih situacijah neuporabna.

 

K 3. Zaželeno bi bilo, da bi zdravstvene ocene tveganja v prihodnje že vsebovale tiste podatke, ki so potrebni za predstavitev na IK in da bi ob takih predstavitvah že »avtomatsko« iskali druga ustrezna delovna mesta za delavca, ki se mu je spremenila delovna zmožnost.

 

K4. Strokovni sodelavci za področje varnosti pri delu do sedaj niso bili vključeni v iskanje ustreznih delovnih mest za delavce s spremenjeno delovno zmožnostjo, čeprav je jasno, da bi bili zelo koristni/uporabni člani delovnega tima, ki bi se moral ukvarjati s to problematiko na nivoju podjetja in še pred predstavitvijo na IK. Zaželeno bi bilo stimulirati delodajalce, da bi svoje strokovne sodelavce s področja varnosti in zdravja angažirali tudi za to delo.

 

  K5. Posebna zdravniška komisija, ki deluje na KIMDPŠ, je bila ustanovljena na podlagi Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev za presojo izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju, ki jo lahko zahtevata delavec ali delodajalec. Njeno mesto bi bilo zato v tem sistemu še kako pomembno, zaželeno pa bi bilo tudi, da bi razširila svoje sodelovanje tudi na podajo mnenj drugim aktivnim udeležencem v tem procesu (strokovnim in nadzornim službam).  

 

K6. Zakon o varnosti in zdravju pri delu nalaga pooblaščenemu zdravniku toliko nalog, da praktično ni več možnosti, da ne bi bil seznanjen z vsemi dogajanji v zvezi z varovanjem zdravja v podjetjih, v katerih je pooblaščen. Njegovo delovno mesto naj bi se iz ambulante premaknilo v podjetja, postal naj bi res »zdravnik za delovna mesta« in ne za bolnike.

Zaželeno je, da so njegova mnenja o delovni zmožnosti njegovih varovancev konkretna/jasna in naj bi imela realno podlago v možnostih premeščanja znotraj delovnega procesa (ukrepi) ali v predlogu za predstavitev na IK. Potrebno je poudariti, da mnenje pooblaščenega zdravnika za delodajalca ni obvezujoče.

 

K7. Sedanja zakonodaja je v celoti naravnana tako, da bi se lahko približali merilom, ki jih od nas pričakuje EU. Vseeno, pobuda je na strani pooblaščenih zdravnikov - le ti bi v resnici morali delati predvsem na tem, da bi bili objektivno prisotni na delovnih mestih.

 

K8. Seveda je na področju varnosti in zdravja pri delu potrebno ves čas tesno sodelovanje z resorjem za zdravje, saj so končni rezultat vseh teh aktivnosti bolj zdravi in zadovoljni delavci. Zato si Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je nosilec zakonodaje s tega področja, ves čas prizadeva za sodelovanje pri pripravi zakonskih in podzakonskih aktov. Izjemno oziroma vsaj enako pomemben pa je na področju varnosti in zdravja pri delu socialni dialog, ki mora biti prav tako sestavni del vseh postopkov za pripravo nove zakonodaje.